Na TV zaslonu smo spet videli zadovoljen obraz predsednika stranke Socialnih demokratov, gospoda Dejana Židana, kako je slovesno razglasil namero, da bodo v stranki pričeli proces, da bi našli novega človeka za ministra za kulturo. Kako značilno za stranke tako imenovane levice. Iskali bodo, včasih so rekli, evidentirali. Takšna napoved pove, da pravega človeka za tako pomembno mesto v vladi nimajo. In po dogodkih sodeč, ga tudi na začetku, pri oblikovanje vlade, niso imeli. Le kako so hoteli biti v vladi, ko za kaj takega niso bili pripravljeni? In smo spet tam, kjer smo že tolikokrat doslej bili.
Če na hitro iščemo odgovor na to posebnost, lahko rečemo, da zato, ker za svoj obstoj, za svoje delovanje ne čutijo, ne vidijo odgovornosti. Bo že kako! Ali tudi drugače: ker kulture in vsega, kar je v življenju naroda in države z njo povezano, ne razumejo.
Seveda, možni so še kakšni drugačni razmisleki. Možna je tudi komodnost, češ, naj o tem razmišlja in odloča predsednik vlade, naj se pred narodom in zgodovino upravičuje kar on sam. Možna je tudi podedovana poslušnost Partiji, ki je vedno, za vsakršno javno funkcijo odločala po svoje, pač v skladu z njeno revolucionarno držo, ne glede na potrebe in stvarne razloge.
Naj bo tako ali drugače, stanje, ki ga imamo je sprevrženo, neodgovorno. Stranke in njihovi voditelji, ki takšne reči počnejo, bi ne smeli biti predstavniki naroda in države. Takšno izjavo lahko pogosto slišimo. A kaj, ko jih imamo, izvolili smo jih – izvolili so jih tudi tisti, ki na volitve niso šli. Zato se lahko tudi vprašamo, kaj je z nami?
Na ta velika in stvarna vprašanja bomo morali še in še odgovarjati – ljudje dobre volje, zbudimo se in poglejmo, kaj smo z gibanjem PREBUDIMO SLOVENIJO in drugimi konkretnimi dejanji, ki so se dogajali v smeri političnega, narodnega in državniškega ozaveščanja, že naredili. In kaj naš še čaka, da bi se dokopali na raven stvarne demokracije in upanja na boljše čase. Kaj se mora še zgoditi, da bomo kot narod spet zaživeli?