Tednik Mladina je objavil fotografiji dveh znanih politikov v družbi njunih mladoletnih otrok. Na eni je vojni zločinec, član najvišjega nacističnega vodstva, ki je sam pobil svoje otroke in nato sodil še sebi. Na drugi je izvoljeni poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije. Iz načina objave in spremljajočega besedila je razviden namen urednikov: diskreditacija domačega politika. Mejo dobrega okusa so uredniki prestopili v trenutku, ko so demokratično izvoljenega poslanca primerjali z nacističnim vojnim zločincem. Ko so v zadevo potegnili otroke, pa so prestopili tudi mejo etično dopustnega.
Predno z etičnega vidika analiziram ravnanje Mladine, želim opozoriti na razliko med etiko in pravom. Predmet prava je vzpostavljanje in ohranjanje pravičnih odnosov med ljudmi. Pravičnost je v tem, da človek dobi tisto, kar mu gre. Pri etiki pa izhajamo iz principa dobrega. Za ceno poenostavljanja bi lahko rekli, da pravo deluje po metodi negacije, medtem ko je za etiko bistvena afirmacija oziroma potrditev. Pravičen je človek, ki se izogiba krivice. Etičen pa je človek, ki si aktivno prizadeva za dobro.
Kdor ne krši zakona, še ni nujno dober človek
Naši politiki so nam spet ponudili zelo priročno ilustracijo. Ob objavi njegovih pogovorov z namišljenimi lobisti se je poslanec v Evropskem parlamentu Zoran Thaler sprva branil, da ni storil nič narobe, zato da ni razloga za njegov odstop. Ta argument prepriča samo tistega, ki sprejme tezo, da je za izvoljenega predstavnika in upravljavca z našim skupnim domom dovolj, da ne krši zakonov. Spoštovanje zakonov je seveda nujno, vendar ni dovolj. Od izvoljenega politika, državnega uradnika in od vsakega, ki deluje v javnem interesu pričakujemo, da bo dober in pošten človek.
Graditev humane, dobre družbe pa je veliko več kot hoja po varni strani zakona. Demokratično izvoljeni politik to razume, zato odstopi, ko ga volivci (to je, njegovi delodajalci) zalotijo, da dela za druge naročnike. Ne odstopi zato, ker bi kršil kakšen zakon, ampak zato, ker je kršil etično zavezo, da bo ravnal pošteno. Človek gre v zapor zato, ker prekrši zakon. Človek odstopi z javne funkcije zato, ker prekrši etično zavezo, da bo po najboljših močeh delal v interesu volivcev. S tem je tudi spodkopal temelje zaupanja v inštitucije države. Brez tega zaupanja pa družba ne more uspevati.
Analogno smemo pričakovati od novinarja in urednika, da se ne bosta le izogibala stvarem, ki so z zakonom prepovedane, ampak tudi in predvsem, da bosta svoje delovanje usmerjala v dobrobit človeka in skupnosti. Kadar zatajita v svoji etični dimenziji, naredita škodo ne le sebi in tistemu človeku ali skupini, ki je neposredno prizadeta. Načneta tudi zaupanje v novinarstvo in medije, ki so pomembna družbena inštitucija. Ne imenujemo jih zaman četrta veja oblasti. Njihov pomen za družbo je v resnici primerljiv z inštitucijami države, kot so sodišča, državni zbor in vlada.
Objektiv kot pripomoček za likvidacijo
Pri etiki komuniciranja gre za vprašanje, kaj je dobro. Izhajamo iz stališča, da je cilj etičnega ravnanja boljši človek in boljša skupnost. Ne gre torej v prvi vrsti za vprašanje, ali je bila človeku ali skupnosti povzročena krivica. To je stvar prava. Gre za vprašanje, ali smo zaradi določenih odločitev novinarjev in urednikov boljši ljudje in boljša skupnost.
Pri etičnem presojanju si pomagamo z analizo vsebine fotografije in konteksta objave. Pomembno je, kdo je na fotografiji, ob kakšni priložnosti je bila posneta in kakšen je bil njen namen. V konkretnem primeru glede oseb lahko rečemo, da je Branko Grims javna oseba, ki se je svobodno odločil za delo v politiki, da člani njegove družine niso javne osebe in da so na fotografiji otroci. Glede dogodka in kraja ugotovimo, da je bila fotografija posneta pri dogodku (maši), ki je javen v omejenem smislu. Glede uporabe fotografije v časopisu pa, da je bila uporabljena v čisto drugačnem kontekstu, kot je bila posneta, in da je bil namen avtorjev zapisa v Mladini, da očrnijo g. Grimsa.
Čeprav je g. Grims javna oseba, ki se je prostovoljno podal na oder javnosti, vendarle sme upravičeno pričakovati določeno zasebnost. To velja še posebej v prostem času, ko je v družbi svojih otrok in še posebej pri verskih obredih. Na osnovi lastnih izkušenj z novinarji Mladine lahko z obžalovanjem rečem, da se ne znajo vesti pri verskih obredih. Maša ni javen dogodek na enak način, kot so javni športno tekmovanje, koncert ali politično zborovanje. Kot verski dogodek sodi v sfero zasebnega, z redkimi izjemami, kot so javni pogrebi, blagoslovi in podobni obredi. Poznavanje in spoštovanje tovrstne specifike verskega dogodka je znak zrelosti in strpnosti. Novinar, ki med udeleženci verskega obreda lovi žrtve za poznejše fotografske manipulacije, se giblje po etično nedopustnem terenu.
Žrtvovati otroka za višje cilje
Objava fotografije, na kateri so mladoletni otroci, je le izjemoma etično dopustna. Fotograf (predno pritisne na sprožilec) in urednik (pred objavo) se morata vprašati, ali je objava takšne fotografije nujna za razumevanje nečesa, kar je nedvoumno v javnem interesu. Klasičen primer tega je fotografija sestradanega ali pretepenega otroka v članku, ki želi osvestiti javnost o tragiki lakote, vojne ali telesnega nasilja nad otroki. Z drugimi besedami: dobro, ki ga avtor in urednik želita doseči (ilustracija tragedije in motivacija javnosti za njeno odpravo), mora biti veliko in tudi realistično dosegljivo. Samo tako lahko upravičimo poseg v dostojanstvo in zasebnost nemočnega otroka.
V primeru Mladine nisem zasledil nič takega, s čimer bi se fotografinja in urednik lahko odkupila za grob poseg v zasebnost družine Grims, še posebno otrok. Z g. Repovžem se strinjam v oceni, da je Goebbels otroke zlorabil s tem, ko jih je uporabil v propagandne namene. Strinjam se, da so bili podobno zlorabljeni Grimsovi otroci. Vendar je med enim in drugim primerom bistvena razlika: Grimsovih otrok ni zlorabil njihov oče, ampak časopis, ki ga vodi g. Repovž, ko jih je njihov fotograf posnel med družinskim dogodkom (udeležba pri sveti maši) in je urednik to fotografijo uporabil za napad na njihovega očeta-politika.
Škoda pa ni omejena na enega novinarja in en časopis. Gregor Repovž je predsednik Društva slovenskih novinarjev. Dokler bo ostalo pri tem, tega stanovskega in strokovnega društva ne moremo upoštevati kot kredibilnega predstavnika in sogovornika. Člani Društva slovenskih novinarjev se morajo nujno zamisliti nad dejstvom, da s svojim molkom omogočajo krivico in škodo, podobno kot so milijoni Nemcev molče omogočali nacistični režim. Ko dopuščajo, da jih javno predstavlja gospod Repovž, nam sporočajo, da je dovoljeno za “višje cilje” poteptati dostojanstvo človeka, celo otroka.
