Pred slabega četrt stoletja je v Ljubljani, zapuščena od vseh, umrla Kamničanka Valerija Heybal. Na kamniških Žalah je za njenim pogrebom šla le peščica. Slovo od ene največjih slovenskih opernih umetnic je bilo skoraj kopija pogreba velikega Mozarta, ki so ga na Dunaju pokopali kot reveža, je v Kamniškem občanu leta 1994 zapisal kamniški kronist Niko Sadnikar.
Izjemna sopranistka, slovenska Maria Callas, vdova po režiserju in dramskem igralcu Cirilu Debevcu, ki je 45 let navduševala operno občinstvo, bila primadona ljubljanske in beograjske Opere, je zaslovela s posnetki oper Sneguročka, Pikova dama, Evgenij Onjegin in Knez Igor za producentsko hišo London Records in za ameriško diskografsko hišo DECCA. Ob 100. obletnici rojstva te velike umetnice – rojena je bila 16. januarja 1918 – je že to jesen pri založbi Pro Andy izšla monografija, delo Marka Koširja in Petra Bedjaniča, ki jo je finančno omogočila Fundacija Ladko Korošec.
Bleščeča kariera Valerije Heybal
Za Heybalovo so v 50. letih prejšnjega stoletja pisali avstrijski glasbeni kritiki, da ima dramatični sopran, belgijski so k temu opisu njenega petja vedno pripisali še najvišjo oceno za brezhibno intonacijo, Izraelu, kjer je tudi gostovala, pa so se navduševali nad njeno bleščečo kakovostjo nastopov. Heybalova je bila v 50. letih in v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja vodilni sopran na tleh nekdanje Jugoslavije, je na kamniški predstavitvi monografije povedal avtor biografije Marko Košir. Po njegovem mnenju je zadosten dokaz za to, kakšna umetnica je bila Heybalova, že ocena posnetka Evgenija Onjegina za diskografsko hišo DECCA: »Posnetek je nastal leta 1955, šestdeset let pozneje so ga ponovno ocenili. Dobil je šest ocen odlično, od tega petkrat odlično plus. Zelo malo je posnetkov oper, ki bi bili tako ocenjeni, tudi takšnih, ki so bili posneti dosti pozneje v neprimerno boljših tehnično snemalnih razmerah, kot so bile leta 1955.«
Življenjske preizkušnje Valerije Heybal
Heybalovi so bile pevske zvezde naklonjene, jo je pa veliko bolj preizkušalo življenje. Rodila se je očetu, po rodu Čehu, ki je veljal za imenitnega organista, in Kamničanki Matičičevi. Med peterico otrok je najbolj zaslovela prav Valerija. Petja se je najprej učila pri očetu, nato pri profesorju Župevcu. Do prvih korakov na ljubljanski operni oder ji je pomagal operni pevec Julij Betetto. Po Koširjevih podatkih je še zelo mlada, komaj pri dvajsetih, debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero. Že v prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve leta 1971. Ker med vojno ni prenehala s poklicnim delom, saj jo je vezala pogodba prve solistke, in je s tem kršila zapoved kulturnega molka, ki so si ga med vojno omislili slovenski komunisti, jo je sodišče Slovenske narodne časti leta 1945 obsodilo na pol leta prisilnega dela v kazenskem taborišču na Kočevskem. Po petih tednih, ko je bilo sodišče narodne časti ukinjeno, do takrat pravnomočno obsojeni pa v celoti oproščeni kazni težkega ali lahkega prisilnega dela, je nadaljevala delo v ljubljanski operi. Njeno ljubljansko kariero je dokončno zapečatilo sodelovanje na koncertu v frančiškanski cerkvi. Zato pa so jo s toliko večjim navdušenjem sprejeli v Operi srbskega narodnega gledališča. V Beogradu je spoznala prvega moža, odvetnika, in kmalu postala vdova. Po upokojitvi se je vrnila v Ljubljano, kjer se je znova poročila s Cirilom Debevcem, a tudi z njim ji je bil usojen le kratek zakon, saj Debevec umrl leta že 1973. Omračenega uma, od vseh zapuščeno in pozabljeno, so pevko po 15-letni bitki z boleznijo k možu v grob položili 22. februarja 1994.
Gradivo od vseh vetrov
V Kamniku se je Marko Košir, ki je sicer izjemno nadarjen govorec, še posebej razgovoril, ko je predstavil, kako je potekalo zbiranje gradiva. Povedal je, da je v začetku kazalo, je večina gradiva izgubljenega, pozneje pa se je pokazalo, »da je precej podatkov shranjenih v arhivih Slovenskega gledališkega inštituta in v Nukovi glasbeni zbirki, s pripovedmi so pomagali še živi sodobniki, kot so Ondina Otta Klasinc, Vilma Bukovec in Samo Hubad ter Radmila Rakočevič in Breda Kalef iz Beograda.«
Ko je bil Košir prepričan, da je našel vse o Heybalovi, pa se je po naključju srečal z Viktorjem Čeligojem, ki je za pevko izvedel po naključju, ko je poslušal radijsko oddajo o družini Brajnik. »Gradivo, nekaj kilogramov slik in različnih dokumentov o Valeriji Heybal, ki ga je našel, ko je kupil njeno nekdanje stanovanje na Barjanski cesti v Ljubljani, je leta 2016 prinesel na knjižni sejem v Cankarjev dom prinesel«, je z navdušenjem povedal Marko Košir.
Metuljček Mitje Šarabona
V mapi Heybalove, ki jo hranijo v Nukovi glasbeni zbirki, so našli tudi pesniško zbirko Metuljček, ki ji jo je marcu 1944 podaril Mitja Šarabon. O tej zbirki se ni nič vedelo več kot sedemdeset let, je povedal Košir, ki se mu je zdelo primerno, da je v monografiji omenil tudi to pesniško zbirko, v katero je Šarabon med drugim uvrstil Elegijo za Francetom Balantičem. Objava Šarabonove Elegije daje knjigi še poseben pečat, saj bil Balantič, prav tako Kamničanom, vrstnik in znanec Heybalove.
