Ljudje nenehno sprejemamo odločitve. Iz trenutka v trenutek. Pogosto gre za drobne, vsakdanje, nepomembne odločitve, a vendarle – gre za odločitve! Drobne odločitve sprejemamo na različnih področjih življenja, v katera smo vpeti. Slehernemu izmed nas se vsaj kdaj v življenju zgodi, da je postavljen tudi pred velike, ključne izbire, take, ki globoko zarežejo v tok njegovega življenja. »Tisti, ki odloča, je vedno človek. Človek je bitje, ki ves čas odloča o tem, kaj bo on sam v naslednjem trenutku,« pravi Frankl.
Življenje zastavlja vprašanja
Tok vsakdanjega življenja nas nenehno opozarja na naše človeško dostojanstvo. Življenje nas namreč nenehno sprašuje, nam zastavlja vprašanja in terja od nas odgovore. Pogosto se zdi, da so ta vprašanja zelo preprosta, vsakdanja, da ne rečemo banalna. Pa vendar!
V trgovino se odpravim po neko malenkost, recimo po nekaj jogurtov za v domač hladilnik. Da ne bom nosil jogurtov v rokah, vzamem voziček. Glej, čudo, vsi vozički v trgovinah so praviloma ogromni. Globoki, dolgi, z veliko prostora. Pridem v trgovino, hodim med policami, na katerih je to in ono. Vame kričijo izdelki v akciji. Ja, vem, prišel sem po jogurte, a tudi nutela gre h koncu. Če se bo sin odločil zvečer peči palačinke, moram kupiti še jajca, doma, se mi zdi, je le še eno. Je moke še dovolj? Za vsak primer vzamem še to dvoje. Pridem do jogurtov in pred dolgim hladilnikom pomislim, da tudi sira počasi zmanjkuje. Zakaj pa ne … In pogledam v voziček in vidim, da imam že štiri stvari na varnem, a sprehodil sem se šele med prvo vrsto polic. Na blagajni se začudim, koliko reči se je nabralo v vozičku. Pogoltnem, plačam. Vse bo ok, saj tako in tako to potrebujemo. Prej ali slej bomo porabili. In tako sem sklenil še en klasičen potrošniški krog nakupovanja.
Ja, vem, jaz sem se odločil in vse to strpal v voziček, a okus v duši ostane vseeno nekoliko grenak: trgovcu in refleksu potrošništva sem se dal speljati in spet »na rezervo« nakupil kup stvari, ki jih v bistvu sploh nisem nameraval kupiti, ko sem se odpravljal v trgovino. Sem res jaz sprejemal odločitve?
Toda to je le vrh ledene gore, so le milni mehurčki vsakdanjega dogajanja na področju odločanja, čeprav ne nepomembni. In teme za nikoli dokončane pogovore o tem, kako nas kapital vara, izkorišča in nam, naivnim, vsiljuje svoje potrebe na način, da le-te postanejo naše lastne.
A življenje naslavlja na nas tudi globlja vprašanja.
Recimo tista, ko se človek zave, da je prepuščen prostemu padu, da je izgubil notranje in zunanje zavetje in varnost. Ali ko spozna, da je partnerski odnos – temeljni odnos našega življenja – na mrtvi točki in da je nujno in neizbežno narediti neki korak v smeri novega. Ali ko se zazre v bridko resnico o bolezni. Ravno v teh dneh me je poklical prijatelj, ki je šel na preventivno slikanje pljuč. Na svojo pobudo. Po štirih dneh je prejel po pošti obvestilo, naj se takoj zglasi v bolnici. Šel je in obnemel ob diagnozi: lezija na pljučih! Vrnil se je domov, sedel pred računalnik, v brskalnik vtipkal diagnozo in nem obsedel: google mu je navrgel več strani člankov, ki so nosili naslov: Rak na pljučih. Sedaj čaka na podrobne preiskave. Bila sva na pizzi, poslušal sem ga, kako trezno govori, razmišlja o svojih nadaljnjih potezah, variantah zdravljenja. Govoril je mirno, čeprav strahu in nemoči v svojih očeh ni mogel skriti. V njem nisem čutil jeze, ampak samo globoko spraševanje: »Zakaj ravno jaz? Zakaj po vsem skupaj še to? In zakaj ravno sedaj, ko se je zdelo, da se nekatere stvari v mojem življenju končno postavljajo na svoje mesto?« Zaveda se – in tudi jaz z njim –, da je na zelo težki točki preloma, ko bo moral še enkrat stopiti v že tolikokrat prehojeno gaz osmišljanja svojega življenja. Zaveda se: šele ko bo našel smisel, se bo lahko zares bojeval. Ko bo vedel »čemu«, bo mogoče nekako našel tudi moč za »kako« …
Na vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje, praviloma ne odgovarjamo z besedami. Življenje od nas terja, da odgovarjamo z odločitvami.
Odločitev
Življenje vsakega človeka se temeljno lomi na dveh, mogoče treh temeljnih odločitvah. Gre za trenutke, v katerih človek ve, da po sprejeti odločitvi in narejenem koraku ne bo nikoli več tako, kot je bilo prej. Človek v duši čuti, da se pot cepi na čas pred odločitvijo in čas po odločitvi.
Tak trenutek je, ko se odločimo za poklic v življenju. Odločitev, da želim postati ali pek ali arhitekt ali kovinar ali učitelj, ni nevtralna. Odločitev za poklic bistveno zaznamuje mnogo nadaljnjih trenutkov življenja. Odločitev za poklic namreč pomeni, da človek bolj prisluhne neki plati svojega življenja in da prosto pot zlasti razvijanju nekaterim talentom, ki jih ob številnih drugih tudi nosi v sebi. Izbira poklica poleg tega v veliki meri določa tudi življenjsko okolje, v katerem bom s fizično in duhovno ustvarjalnostjo preživel pomemben del svojega življenja. Okolje seveda ni samo fizični prostor, ki ga narekujeta način dela in delovno okolje, ampak zlasti mreža ljudi, ki jih bom pri svojem delu srečeval, ter raven odnosov, ki jih bom pri tem spletel.
Tak pomemben trenutek je, ko se odločimo za življenjskega partnerja. V teh dneh sem se udeležil pogovornega večera s terapevtko Silvo Matos. Beseda je tekla o njeni ravnokar izdani knjigi Utrinki življenja. V pogovoru je nekako takole poudarila, kako pomembna je izbira življenjskega partnerja: »Če so od začetka neka globoka neskladja med dvema, ki se odločata za skupno pot, če se na začetku pot ne zastavi dobro, je težko pričakovati, da bo nadaljevanje vodilo v harmonijo, izpolnjenost in srečo.« Posebej se ji zdi pomembno opozarjati mlade, tiste torej, ki se zasanjano in zvedavo odpravljajo na partnersko avanturo, na pomembnost te ključne človekove izbire. Morebitna poznejša spoznanja, da izbira oziroma odločitev za partnerja ni bila pravilna, ali celo popravni izpiti, katerim se mnogi dandanes na tem področju ne morejo izogniti, so navadno zelo boleči in povzročajo mnogo notranjih stisk in bolečin. Ne le njim, tudi ljudem, ki so tako ali drugače vpleteni v njuno zvezo.
Vsaka odločitev predpostavlja sposobnost razlikovanja. Človek mora, preden sprejme odločitev, pri sebi ugotoviti dvoje: da ima možnost izbire in da ponujene rešitve niso vse enake niti enakovredne. Za odločanje je zato pomemben odmik, ki človeku omogoča, da na vse skupaj pogleda z zdrave razdalje ter umesti pomembno odločitev, pred katero se je znašel, v celoten tok in kontekst svojega življenja.
Sprejemanje ključnih življenjskih odločitev torej ni samo nekaj, za kar smo odgovorni sebi. Naše odločitve niso le naše, vedno vplivajo tudi na življenje ljudi okoli nas. Zato je pomembno, da so sprejete v širšem kontekstu morale, vesti, odgovornosti in razuma, zavedajoč se, da je resnični kriterij pravilnosti odločitve v nas samih: jaz sem tisti, ki bom moral z odločitvijo živeti in z njo zagotoviti predvsem polnost življenja zase ter zatem osrečevati tudi druge.
Pri odločitvah, še posebej tistih, ki niso povsem jasne – in mnogo je takih –, sta pogosto navzoča negotovost in celo strah. Kaj, če se bom odločil narobe? Je to, za kar se odločam, res pravilna izbira? Pomembna je mera, uravnoteženost. Elisabeth Lukas pravi nekje nekako takole: Premalo tehtanja izzove nepremišljene, prehitre odločitve, preveč tehtanja izzove neodločeno stanje, lebdenje v praznem prostoru. Premalo strahu izzove nepremišljena dejanja, preveč strahu izzove blokado misli.
Pomembno je dodati še nekaj: če se ne odločimo sami, odloči življenje namesto nas. Nepreklicno! Kajti, konec koncev, živeti je treba. Trenutkov življenja ne zmanjka, kot ne zmanjka níti na preslici predice. Tok življenja nas mimo naših zavestnih izbir in odločitev hitro odnese v visoke vode nemoči, v katerih začutimo, da nas je naplavilo nekam, kjer nikoli nismo želeli biti niti si nismo predstavljali, da se bomo kdaj znašli v takem položaju.
Posebej v situacijah negotovosti in strahu pred pomembno odločitvijo je zelo na mestu pogovor z ljudmi, ki jim zaupamo: drugi pogosto vidijo več in drugače od nas samih in nas tako opozorijo na pomembne vidike, ki nam lahko ključno pomagajo pri pravilni odločitvi.
Od-ločitev
Zanimivo je, da je v jedru besede »odločitev« beseda »ločitev«. Ko se odločimo, se ločimo. Vsaka odločitev je hkrati ločitev. Ko se odločim, se hkrati poslovim, »ločim« od vseh drugih in vsega drugega, kar moja odločitev izključuje oziroma česar moja odločitev ne vključuje. Za kar se ne odločim, tistemu se odpovem, navadno v (polnem) prepričanju, da bo moja od-ločitev v loku življenja prinesla tisto, po čemer sanjam, hrepenim, tisto, za kar verjamem, da mi bo prineslo polnost življenja.
Ko se na primer kdo odloči za vegetarijanstvo, se »loči« od določene prehrane, ki bi mu tudi lahko dajala energijo za življenje. Ko kupim določeno sedežno garnituro za dnevno sobo, se »ločim«, pustim vnemar za dvajset let vse druge sedežne garniture tega sveta, ki bi konec koncev tudi lahko krasile moje stanovanje. Na tak način se »ločimo« od oblek, ki bi tudi lahko odevale naše telo; pa od avtomobilov, ki bi nam tudi lahko služili kot prevozno sredstvo, pa od knjig, ki bi tudi lahko oblikovale naš duhovni svet. Do onemoglosti bi lahko naštevali.
Ko se od-ločimo za neko osebo, se (včasih nepreklicno) ločimo od oseb, ob katerih smo mogoče v najglobljih trenutkih občutja lastnega jaza, svoje biti in svoje najgloblje identitete spoznali, da so nam pisane na kožo. Gre za bivanjska spoznanja v trenutkih, ko sem jaz – jaz, ko se dokončno zavem, da je oseba ob meni oseba, ki sem jo iskal vse življenje; gre za trenutek, ko to tudi izrazim, naglas izrečem. Z vsem, kar sem. Z vsem, kar v tistem trenutku občutim, sanjam, doživljam. Ko sem jaz jaz z vsem dometom svoje biti.
Taki trenutki milosti se redko ali nikoli ne ponovijo. Od tam naprej je vse samo polovičarstvo ali še manj od tega … Tempus fugit. Čas beži! Mimo nas v prazno ali skozi nas v našo rast in plemenitenje naše biti. Lahko mogoče čez leta ulovimo trenutek in občutja, ki smo jih v sedanjosti, ki nam je podarjena, spustili zdrseti skozi dlani in prste? Praviloma ne. A pustimo se presenetiti …
Odločajmo se, izbirajmo, vlecimo poteze, da ne bo tok dogodkov odločal namesto nas. Po sprejetih odločitvah sem jaz še vedno jaz. Toda drugačen. Včasih zadovoljen, da mi je uspelo. Včasih v solzah, ker nisem zagrabil in odprl pisma, ki mi ga je reka življenja naplavila na moj breg in ki je bilo namenjeno samo meni. Takrat, in nikoli več.
Želeti bi bilo, da so odločitve trenutki sreče. Naj bodo takšni, ne le v trenutkih sprejemanja odločitev. Naj bodo takšni tudi jutri, ko se zbudimo in se zavemo topline, ki jo je občutila duša ob izgubljenih priložnostih, ki so nam zdrsele skozi prste …
Ko si premislil,
se pogovoril,
razložil,
dokazoval,
pojasnil,
počakal
in zdržal,
ko si naredil vse,
kar je zmoglo telo,
kar je vdihovala in izdihovala duša,
kar je še utripnilo utrujeno srce,
je prišel
čas odločitve.
(Lidija Golc, Dobro, pa se še izboljšuje)
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Stopinje.si
