Od Lutrovih do Gržanovih 95 tez je minilo 500 let

Ali bodo Gržanove teze tudi tako vneto »praznovali« kot tiste Lutrove, ki so nastale pred petsto leti, je vprašanje, na katerega še nimamo odgovora.  Kot ni videti konca plesa korupcijske spirale, v katerem se je po volitvah leta 2008 s pomočjo političnih botrov zavrtela slovenska politična elita z Borutom Pahorjm na čelu, z njo se vrti bančni in s tem tudi gospodarski kriminal neslutenih razsežnosti.

Da spoznamo resnico je potrebno pogledati v leto 2008, ko je za vladno krmilo sedel Borut Pahor. Ni res, pa je! Prav v tistem nepolnem vladnem mandatu je Slovenija postala velika pralnica tujega denarja, ki je bil namenjen za finansiranje terorizma po Evropi in tudi širše v regiji. Tako ugotavljajo tuji mediji. Da je temu tako, potrjujeta tudi dve parlamentarni komisij, na podlagi njunih poročil pa je to dejanje soglasno obsodil tudi Državni zbor.

Zakaj njihovim ugotovitvam ne pritrjujejo organi pregona, bi bilo odgovor potrebno poiskati pri takratnih politikih in posameznikih, ki so v tistem času sedeli na odločilnih mestih: v politiki, v NLB ter na ključnih mestih v represivnih organih v naši državi. Pri tem ni pomembno, kdo je koga nastavil, pač pa kdo ni opravil svojega dela, za katerega je prejemal plačo od vseh nas davkoplačevalcev.

Žal je takratni predsednik vlade (2008 -2011) Borut Pahor Slovenijo zadolžil za skoraj 10 milijard evrov. Z izgovorom, da mora država plačevati obresti za stari dolg, katerega višina je leta 2008 znašala 7,2 milijarde evrov. Danes že vsak osnovni šolarček zna izračunati, da dolg za obresti nikoli ne znaša (ne bi smel) več kot glavnica. Pardon, to smo doživeli v komunističnih časih, ki jih danes nekateri tako nostalgično pogrešajo. Takrat so obresti na najeta posojila zaradi visoke inflacije pogosto presegala višino glavnice. Zato so se takrat utapljala in potopila števila velika in mala podjetja. Posebno tista, ki niso imela svojih botrov pri takratni komunistični oblasti.

V ponedeljek, 30. novembra 2017, na predvečer dneva reformacije, je na državni proslavi predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez v svojem nagovoru ob petsto letnici protestantizma povedal tisto, za kar se, naj to posebej poudarim, slovenski kristjani še posebno zavzemamo in smo se zavzemali tudi v času, ko te Trubarjeve vrline niso bile čislane in dopustne. To so bili časi, ko je politična elita s pomočjo pedagoških elit vzgajala mladino v duhu materializma. Beseda duhovnost je bila brisana tako kot ljubezen do bližnjega, da o desetih božjih zapovedih ali navajanja citatov iz Svetega pisma ne omenjam. Hoditi v cerkev in poslušati božjo besedo je bilo sramotno in poniževalno. Številni so takrat zaradi vere izgubili svoje službene položaje, mnogi tudi službe in nekateri celo življenja. Mladi nismo imeli toliko možnosti za študij kot ga imajo mladi danes. Nad vsem je bedela komunistična partija, ki nas je s pomočjo njihovih »špicljev« nadzirala.

V cerkvi sem vedno, tako je tudi danes, poslušal le o ljubezni in spoštovanju bližnjega, molitvene priprošnje pa so bile namenjene vsem politikom, tudi vsem tistim, ko so hujskali proti Cerkvi in sovražili cerkveno oblast.

Spoštovanje vsakega in vsakogar je bilo slišati v tistih temnih časih in tako je tudi še danes. Spoštovanje vsakega in do vsakogar je v svojem govoru poudaril tudi predsednik slovenskega Državnega zbora dr. Milan Brglez. V njegovem govoru ni bilo besed, s katerimi se pošteni državljani, verni ali neverni, ne bi mogli strinjati. Čestitam!

Ali je bil Brglez iskren, ve samo on. Ali je bil Brglezov govor le eden od uvodnih nastopov pred volitvami, ki bodo v prvi polovici naslednjega leta, lahko le ugibamo?

Kot lahko ugibamo, če je že kdo od aktualnih politikov prebral »95 TEZ pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«, ki jih je napisal pater Karel Gržan.

Če je nevzdržnost razmer v Cerkvi pred 500 leti Martina Luthra primorala, da je 31. oktobra 1517 nadškofu Albertu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal protestno pismo, ki mu je priložil svojih 95 tez, s katerimi je pozval Cerkev naj se vrne k nauku Svetega pisma, je nevzdržnost današnjih razmer bila razlog Gržanovega poziva, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika. To so teze nad katerimi bi se morali zamisliti slovenski politiki in tudi vsi, ki vodijo svetovno politiko.

Gržanove Teze je vredno prebrati in se ob njih zamisliti. Ali jih bomo (bodo) tudi tako vneto »praznovali« kot tiste Lutrove, ki so nastale pred petsto leti, pa je že drugo vprašanje?