Očenaš 75 let po zločinu je bil spravno dejanje

Žalna slovesnost je bila v petek 17. maja ob spomeniku žrtvam v Orehovici. Slovesnost je pripravila in vodila Krajevna skupnost Izlake. Udeležili so se je sorodniki žrtev, krajani, učenci osnovne šole Izlake in drugi občani Zagorja. Spominski program je izvedla osnovna šola, pevec nam je pel domovinske pesmi, govornika: predsednika krajevne skupnosti in ZZB NOV. Govorila sta nam o tistem usodnem času 2. svetovne vojne, o Nemcih in partizanih ter nedolžnih, golorokih vaščanih, žrtvah enih in drugih!

Ne, o žrtvah enih in drugih nista govorila, to trdim jaz

Stojim pred spomenikom, ne sledim nastopom, odtavam v tisto pogubno preteklost, v otroška leta fantiča, kot tile šolarji, starega 11 let. Po stezi onkraj potoka se peljem s kolesom, neverjetno srečo imam, da se ne oglasim pri teti, pri Primanu. Tamle na levi je še danes je ta kmetija, takrat pa je tam že bila partizanska zaseda. Po tistem hribu še bolj levo pa kasneje bežim s kolesom na rami daleč naokrog, da se izognem bojišču. Višje zgoraj se ozrem v dolino. Iz avtomobila pred Primanovo domačijo se dviga visok steber dima, na nasprotnem bregu pod kmetijo Golčnik pa se umika v gosjem redu partizanska enota. Kako neverjetno jasna je ta slika še danes po 75 letih.

To so trenutki, ko strah postaja del zavesti, del vsakdanjega življenja. Ta strah se stopnjuje v bolečino in v obup naslednje jutro, ko s ceste gledam na pogorišča tu pred mano. Ta občutja se vračajo, zdaj so tu. Gledam, ne vidim, ne slišim, v moji zavesti je drug svet, tista davna preteklost, France in Ciril, moja vrstnika, nemoč, strah in bolečina tistih dni.

Izdali ste nas in prepustili sovražniku

Prebudil me je glas župnika in njegov OČENAŠ, ki se je po 75. letih vrnil na ta kraj, od tega dne posvečen kraj, kraj naših mučencev, kraj spomina, opomina. Spomenik svari: nikoli več takih zablod in obtožuje: izdali ste nas in prepustili sovražniku. To je sveti kraj in tu je mesto le za resnico in kesanje. Sovražnik da, vendar tu smo zdaj mi s svojo krivdo, o tej mora teči beseda! Le ta resnica sme imeti tu svoj dom, ne pa obrabljena rekla s partizanskih proslav.

Usodnega večera na tem kraju tuji vojaki prekinejo večerno molitev vaščanov, danes po 75. letih jo zmolimo mi v znak spoštovanja njihovi pripadnosti Bogu! Vsa ta dolga leta smo se tej dolžnosti izogibali, tudi to je naša krivda!

Kaj je sprožilo dogodke tistega usodnega večera 18. maja 1944 na dan Vnebohoda? Partizani so ubili 3 nemške vojake in njihovega častnika. Nemci so se maščevali, požgali 3 domačije in umorili 16 vaščanov. To je bila ena od nesmiselnih »osvobodilnih« bitk, ko so partizani zavestno izzvali nemško maščevanje, prepustili vas na milost in nemilost sovražnikom, sami pa zbežali!

Po 75. letih se je ob spomeniku zgodil OČENAŠ

Kar nekaj časa in napora sem vložil, da se je po 75 letih ob spomeniku zgodil OČENAŠ! Ministrstvo za kulturo, Občina Zagorje, Zveza borcev, Krajevna skupnost, Župnija Izlake, Nadškofija Ljubljana, ena od odvetniških pisarn, so uradi, ki sem jih vpletel v to rešitev. Moj splošen vtis o teh stikih: začudenje, odvečnost, mlačnost, nedojemljivost, nenaklonjenost, otopelost, zavedanje odgovornosti, tudi strah, preračunljivost.

Zanimivo, pri dogovarjanju so me opozorili, da na tem kraju ne sme biti politike! Samo po sebi razumljivo! Niti na pamet mi ni prišlo, da bi kdaj razmišljal v tej smeri, samo opozorilo je bilo zato odveč. Vendar pozor, resnica ni politika, je pa politika laž in na tem mestu jo je bilo res že preveč. Sporazumeli smo se o resnici, politiki in sami svečanosti, tako se je tudi odvila, ni bila v celoti v spravnem duhu, vendar pa obetavna in korak v pravo smer.

Presenetljivo je dejstvo, da tega žalnega obreda, blagoslova in molitve z župnikom ni nihče pogrešal, ne župljani, ne verniki, tudi Cerkev ne! Resnica je neusmiljena! 75 let ni vzniknila nobena javna pobuda za sodelovanje cerkve na žalni slovesnosti. Opravičljiv je strah v obdobju socializma, po osamosvojitvi pa ni bilo več nobene ovire, da se to zgodi. Ni se in ta ravnodušnost nam ni v ponos, priznati moramo, da to ni bilo prav, ni bilo prave volje, predvsem pa ni bilo pravih ljudi na pravih mestih!

Moja pobuda o sodelovanju duhovnika na žalni svečanosti je bila končno sprejeta brez omembe vrednih nasprotovanj, čeprav za tak dogovor ni bilo nobenih vzorov in preizkušenih rešitev. Potreben je torej pobudnik in njegova  želja najti rešitev! V Orehovici se je prizadevanje obrestovalo, ZB ni nasprotovala in krajani so žrtvam vrnili njihov OČENAŠ!

OČENAŠ je bil v Orehovici spravno dejanje

Posnemajmo Izlačane! OČENAŠ je bil v Orehovici spravno dejanje, eni smo ga zmolili, drugi so nas spoštljivo poslušali! Sporočilo: Onkraj groba ni delitev, tam so vsi naši!

Orehovica je le eno od številnih grobišč 2. svetovne vojne, vsako od njih pa je priložnost za spravno dejanje med živimi, sodelovanje Cerkve na teh žalnih slovesnostih bi bilo pravo priporočilo priznati resnico, obžalovati krivdo in odpustiti.

Na vse partizanske grobove sodi križ, k žalnim slovesnostim pa blagoslov duhovnika in molitev! Večina partizanov je bila katoličanov in nihče nima pravice zatajiti njihovo žrtev, njihovo vero, predanost Bogu in domovini! Nerazumno in žaljivo je dejstvo, da Zveza borcev večino padlih partizanov in njihove vrednote spregleda, si prilasti njihove zasluge in odloča v njihovem imenu. S takim ravnanjem dokazuje, da ne predstavlja osvobodilnega gibanja, da zastopa le njegov revolucionarni del.

Vse osrednje svečanosti na partizanskih grobovih, ena takih je proslava v Dražgošah, zahtevajo sodelovanje Cerkve, blagoslov duhovnika in molitev za rajne in žive, le take so dostojne spominu žrtvam 2. svetovne vojne!

Podobno kot za Orehovico trdim, da za spodobno rešitev do danes ni bilo pravih ljudi na prav mestih, tudi danes jih ni! Morda pa se le motim, zgodil se bo čudež: predsednik Zveze borcev, gospod Tit Turnšek,  bo v imenu katoliškega dela borcev povabil k žalni slovesnosti ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta?! Skupaj se bosta poklonila tudi žrtvam v Hudi jami! Zmore slovenski narod ob teh grobovih opraviti razumno, pošteno in spoštljivo spravno dejanje?