Obraz Slovenije

O Josipu Vidmarju vem pravzaprav malo. Zagotovo manj, kot bi od mene pričakovali njegovi častilci. O njegovi hčeri Živi ne vem skoraj nič. V bistvu se je spomnim samo iz ene epizode, tiste, ko je pred petnajstimi leti organizirala nekak afežejevski shod petdesetglave množice razjarjenih občanov proti prvemu obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji.

Med vilo in Pilatom 

Pa to nikakor ne bi bil razlog, da bi se je spomnil na Časnikovih straneh. K pisanju me je spodbudil intervju z njo, ki sem ga pred časom zasledil v Delovi Sobotni prilogi. Nastal je ob izidu knjige Moj obraz, posvečene njenemu očetu Josipu. Ker niti izid knjige niti intervju z avtorjem ob njem spet nista nič posebnega, bi ju prezrl, če se mi ne bi zazdela značilna za sedanji slovenski trenutek. Če se ne bi v Mojem (Vidmarjevem) obrazu na neki način zrcalil obraz Slovenije.

Če namreč iz vseh por potegnem vse, kar sem o možakarju, ki je, če nič drugega, živel skoraj celo stoletje, njegov obraz ni zelo svetal, predvsem pa ni zgolj svetal. Če sem prav razumel, so ga imeli in se je sam imel za nekakšnega literarnega in nasploh kulturnega papeža, pred katerim je lep čas trepetela vsa kulturna scena. Povrhu se je ukvarjal tudi s politiko. Ampak če stvari pojmujem prav, je bil tu njegov najtrajnejši in danes narodnega spomina najvrednejši dosežek, da so v njegovi vili ustanovili tisto, čemur so pozneje rekli Osvobodilna fronta in je zato kot Pilat v veroizpovedi omenjen ob vsakem 27. aprilu. Čeprav je sicer v Jajcu predlagal Tita za maršala in se dal na raznih volitvah postaviti na prvo mesto, pa – kot razumem – nikoli ni bil zares ne prva ne druga politična violina. Priznati moram še – in s tem se res bližam koncu svoje zaloge – da mi je prav pred nedavnim neki igralec srednje generacije, ki ga zelo cenim, namignil, da sodobni kritiki in kulturniki Vidmarju ne sežejo niti do gležnjev. Ob čemer sem zastrigel z ušesi, rekel nisem pa nič.

In ko vse povedano seštejem, si mi ni težko predstavljati, da je kulturnega papeža po “koncu pontifikata” preprosto povozil čas. Da je morda zanimiv kot čil starostnik in  bo še precej časa v prtljagi dneva upora proti okupatorju, sicer pa sodobnemu Slovencu ne more povedati blazno veliko. Kot čez nekaj desetletij Nemci najbrž ne bodo množično poznali Marcela Reicha-Ranickega, podobno krepkega starca, ki mu mora danes  plačevati vsa kulturna smetana na Nemškem.

Dedki pišejo zgodovino

Razumljivo gleda Živa Vidmar na zadevo drugače. Zanjo je bil – in tu ji radi verjamemo – Josip Vidmar največji, najboljši in najpomembnejši človek na svetu. Zato jo silno boli, ker se mladež z njim (bolj) ne seznani v okviru šolskega pouka, ne pri zgodovini in ne pri slovenščini. Ker se ji prav nič ne zdi, da bi ga lahko kdaj povozil čas, mu je postavila lep spomenik v obliki obsežne biografije, pravzaprav vsaj v veliki meri avtobiografije. V njej naj bi pred bralca, denimo tako nevednega, kot sem jaz,  stopil pravi obraz velikega Slovenca. Nič nenavadnega. Ravno tako je povsem običajno, da nastopa Živin oče v knjigi (in v intervjuju) kot izrazito svetla figura.

Že bolj nenavadno pa je, da poskuša avtorica knjige (ob vsaj blagi asistenci avtorice intervjuja) zornemu kotu svojega očeta podeliti vsesplošno veljavo, kot da gre za zavezujoč pogled na slovensko 20. stoletje. Navedel bom samo dva primera. Vidmarjeva, ki ji gre v nos do Kocbeka podobno nekritična biografska literatura, v kateri je ravno tako prostora samo za enega “junaka”, Vidmar pa jo pač odnese slabše, se priduša, da Kocbekov kult nikakor ni upravičen (kar sicer mislim tudi sam). Le njena razlaga je nekoliko zanimiva. Po njenem mnenju in očitno po mnenju njenega velikega očeta naj bi si namreč možakar iz Sv. Jurija zaslužil prav vse, kar ga je  doletelo, ker edini ni hotel podpisati Dolomitske izjave, kar naj bi kazalo na njegovo (resda tudi izpričano) bolestno ambicioznost. No, ja. Vrhunec pa intervju nedvomno doseže, ko Vidmarjeva hči s celo v zapisanem tekstu vidnim žarečim obrazom vesoljno Slovenijo osreči z očetovim komentarjem rezultata demokratičnih volitev leta 1990, v katerem se je pridušal, da ne razume, kako so mogli predstavniki oblasti dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast. Izjava pride celo v naslov intervjuja.

In tu je Moj obraz skupaj z nekaterimi drugimi podobnimi izdelki, med katere nedvomno spada novi Kocbek, ki se ob vsem sklicevanju na pozitivizem še najbolj bliža hagiografiji, tako značilen za obličje Slovenije. Ker odraža fazo, v kateri zgodovinsko zgodbo še vedno določajo posamične, nujno parcialne zgodbe dedkov, očkov in idolov, ki jim hočejo njihovi potomci ali privrženci na vsak način zagotoviti absoluten pomen.

Zdrava konkurenca

Do trenutka, ko bo moč iz teh delnih zgodb sestaviti celovito, je še zelo daleč. Dobro je samo, da lahko danes Moj obraz napiše vsakdo in o vsakomur. Da ni ta privilegij kot nekoč pridržan samo enim dedkom, drugi pa bi bili obsojeni zgolj na žveplo, ki bi se nanje zlivalo iz zveličavnih spominov privilegirancev. Tako se lahko Vidmarjeva hči samo inkvizitorsko zmrduje nad kakšno neljubo knjigo, a zaradi tega avtorju ne bo treba zares trepetati, kot bi verjetno moral še pred njenim očetom.

P. S. Spomnil sem se še ene podrobnosti, povezane z Vidmarjem. Ko sem zelo daleč nazaj redno gledal Mlakarjevo Kviskoteko, sem kot za enega redkih Slovencev v njej navijal za Tima Vidmarja, sina Josipovega sina Tita. Žal je izpadel že po prvem krogu.

Foto: Delo