
V Castel Gandolfu se je na Cvetno soboto zgodila bela zarota. Stoletja in stoletja smo katoličani verjeli, da je v Rimu eden beli papež, zdaj smo videli dva. Katoliška mitologija je pretresena. Benedikt XVI. nas je s svojim odstopom prisilil v fazo resetiranja, kot je še v zgodovini ni bilo. Če papež lahko odstopi, če on lahko reče, da se ne gre več, ali smo še v Eni, Sveti, Katoliški in Apostolski Cekvi? In Bog? Ali tudi Bog ni več, kar je bil? Verjeli smo, da je On Silni, Močni, Nesprejemljivi; in papež, „per analogiam“, več kot le Njegov približek. Ampak nemški papež je bil preveč bister, da bi pristal na tovrstne naravno-religijske vzorce. Preveč Svetoduški in Jezusov, da bi vztrajal v vlogi, ki mu jo daje človek v svojem neskončnem strahu pred svobodo in odgovornostjo, v svoji potrebi po malikovanju človeških voditeljev.
Bela zarota, srečanje papeža Frančiška z upokojenim papežem Benediktom, je zarota proti malikovanju oblasti. Zarota? Niti ne. Saj sta v teh dramatičnih in silno lepih tednih oba dokaj glasno in nazorno nakazala, da bo naslednja velika bitka katolištva bitka proti oblastiželjnosti in gospodovalnosti v Cerkvi in svetu.
Stožiška podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata in ostajata takšna kot sta bila. Castengaldolfska podoba je podoba sveta in časa, ki se spreminjata na skrivnosten in nepredvidljiv način. Na način, da niti katoličani nimamo pojma, kaj se z nami te dni dogaja.
***
A Frančišek je napovedal: zgodila se bo edina možna revolucija, se pravi, edina, ki lahko spremeni nas in družbo na bolje, ne da bi ustvarjala nove žrtve – revolucija služenja drugemu. Te revolucije ne bomo vsiljevali politikom, demokracijam, VIP tribunam. Še pri internem pridiganju o njej bomo previdni, ker dobro vemo, kje je treba začeti. Če se je namreč celo v rimski kuriji udomačil karierizem in čudno neformalno mreženje v lovu za koristmi, ne bo manjkalo te bolezni tudi po celem telesu Cerkve, vse tja do vaških župnikov. Takšna je dedukcija. Indukcija ne bo bistveno drugačna.
Kako se nam je to zgodilo? Razlogov bo več. Omenil bo enega. Morda najbolj tabuiziranega, a ravno zato najbolj potrebnega debate in preverjanja. V zadnjih tridesetih letih smo v Cerkvi z velikim poudarkom na močni identiteti, na močni vdanosti voditeljem, na nujnosti spopada s tem svetom, na „alternativnih“ ekonomskih dejavnostih ter s svojim bojem proti notranjecerkvenim „heretikom“ zaorali globoko brazdo, iz katere je vzklilo tudi novo religijsko gospostvo, nova vera v moč sistema.
Z novim Frančiškovim slogom prihaja več kot popravek, več kot kozmetika in plastična kirurgija, prihaja poziv k spreobrnjenju. Cerkev je prva, da verjame ne v katerega koli Boga, temveč v Jezusovega, v „oblast služenja“, da torej postane „uboga za uboge“. Pri tem ne bodimo lahkomiselni! Spreobrnjenje k služenju in uboštvu bo bolj boleče, kot si predstavljamo zdaj, ko smo še kot opiti od čudovitega konklava in od pristnosti argentinskega papeža. Ampak, ko bomo delali na sebi in nam bo težko, vedimo, da delamo za vse okrog sebe, za družbo, za politiko in gospodarstvo. Ne podcenjujmo se! Katoličani smo največja in edina zares globalna religija. Spremembe v naših srcih in naših strukturah ne morejo ne imeti posledic v širši družbi. To velja že zaradi socioloških zakonitosti. Kako velik je šele up, če upoštevamo, da je zadnja resnica naše religije onstran sociologije – v Duhu!
Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Branko Cestnik blog.
Foto: www.ucatholic.com