Čeprav znajo biti hrvaške volitve prihodnjo nedeljo vsaj tako prelomne kot slovenske isti dan, je predvolilna kampanja pri sosedih v naši javnosti iz razumljivih razlogov komaj navzoča.
Vladajoči stranki se obeta poraz …
Podobno kot v Sloveniji je v zadnjem mandatu politična opcija, ki je z izjemo slabih štirih let sceno obvladovala vse od leta 1990, v celoti zatajila. Pravzaprav še bolj, saj so se neugodnim gospodarskim kazalcem in neučinkoviti gospodarski politiki vlade pridružile razprtije znotraj Hrvaške demokratične skupnosti in boleče spoznanje, da so se lepljivi prsti zalezli v tako rekoč vse strankine pore ali pa so bili tam od vsega začetka in se vsaj na tej točki Tudjmanov in Sanaderjev HDZ nista bistveno razlikovala.
Tudi področje, kjer je bilanca odhajajoče hrvaške vlade pozitivnejša ali kar pozitivna, je enako kot pri njenih slovenskih kolegih. Gre za zunanjo politiko, kjer je moštvu Jadranke Kosor kljub vsem tegobam uspelo pripeljati do zaključka kronski projekt predhodnika Sanaderja in končati pogajanja o vstopu v Evropsko unijo. Vrata do tega pomembnega koraka je seveda pomagalo odpirati (vsaj za Hrvate gotovo) uspešno dogovarjanje med Pahorjem in Kosorjevo o razmejitvi v Piranskem zalivu. Ampak bleščeča evropska prihodnost v časih hude krize evrskega območja in ob že zaradi dolgotrajnih pogajanj in številnih blokad do Unije precej skeptični javnosti ni nekaj, kar bi spravljalo volivce v evforijo, s čimer je premierka morda računala, ko je tako rekoč do zadnjega možnega roka odlagala odločitev o sklicu volitev, ki sicer po ustavi pripada predsedniku republike.
Vse nagrmadene zamere do na oblast tako rekoč abonirane stranke so namreč povzročile, da ji Hrvatje niso več pripravljeni priznavati “ideološkega” bonusa. Na njegovi podlagi so v Hrvaški demokratični skupnosti doslej prepoznavali poroka in neomajni steber nacionalne samobitnosti hrvaške države in jo volili tudi, če so se njeni prvaki odlikovali po lepljivih prstih ali nekompetentnosti za upravljanje z državo. Tokrat bo drugače in marsikdo, ki je praviloma volil HDZ, bo – sicer brez pravega navdušenja – obkrožil številko levosredinskih strank, zbranih pod streho po neki gostilni v mestu Kastav poimenovane koalicije Kikiriki (Kukuriku). Na njenem čelu je opozicijski voditelj in socialdemokratski prvak Zoran Milanović. Po vseh anketah se – z izjemo kontroverznega in precej teflonskega Radimirja Čačića, ki bi ga v nekaterih točkah lahko primerjali z našim Zoranom Jankovićem – precej bledim političnim postavam iz koalicije obeta absolutna večina sedežev v novem saboru.
… morda pa ne tudi potop
HDZ bo vsekakor poražena, a v nasprotju s prvotnimi predvidevanji poraz nemara ne bo imel zgodovinskih, še manj pa mitične razsežnosti. Če se ji kljub vsemu dejansko uspe zavihteti na več kot štirideset sedežev in morda celo preseči bero iz leta 2000, ko so jo volivci prvič pometli z oblasti, bo lahko Kosorjeva rezultat prodala kot uspeh in se utrdila na strankinem vrhu, kamor je povsem nenadejano prišla po ravno tako nenadejanem, toda zdaj precej jasnejšem odstopu Iva Sanaderja leta 2009. Cena za znosen poraz pa je znatna. V finišu tekme je premierka tako rekoč izničila skoraj vse Sanadarjeve korake v smeri modernizacije največje hrvaške stranke in se v upanju na karseda obilen ulov v kalnem morju večinoma precenjene nacionalistične desnice naslonila prav na “heroje” iz Tudjmanovega obdobja, ki jih je predhodnik potisnil iz strankine orbite. S spektakularno aretacijo Ozninega “junaka” in prvega hrvaškega notranjega ministra Josipa Boljkovca v žaru volilnega časa je hkrati verjetno zadala nepotreben udarec mukotrpnim in Slovencem še kako dobro znanim prizadevanjem za razčiščevanje bolečih zgodb polpreteklosti, saj se slednje ne more učinkovito dogajati kot del predvolilne kampanje.
Jadranka Sanader v akciji
Po drugi strani je Kosorjeva do absurda pripeljala Sanaderjev način vodenja stranke, ne da bi zares premogla katero od “mojstrovih” kvalitet. Tisto, kar je nekdanji premier po sili razmer uprizoril v puljski Areni ob “kronanju” svoje dedinje, je očitno postalo stalna praksa. In premierka je tako rekoč lastnoročno z volilnih list pometala tri četrtine dosedanjih poslancev ter si tako po vsej verjetnosti zagotovila preživetje tudi, če bi stranka doživela potop.
Hrvaški se tako po eni strani prvič po letu 1990 obeta politična večina levo od sredine, kar bo zmagovalce gotovo spodbudilo k bistveno bolj ideološkemu nastopu kot v Račanovem času, ko sta bili del vladne večine tudi desnosredinski stranki HSS in HSLS, po drugi strani pa je HDZ ne glede na volilni izid na najnižji točki v svoji zgodovini. Kar sicer spričo povprečnosti nasprotnega tabora in težkih razmer ne pomeni, da se ne bo že po enem mandatu znova vrnila na oblast. Ampak od nje si še dolgo ne bo moč obetati česa dobrega.
Foto: Wikipedia
