Vsaj od januarja 2011, ko je italijanski l’Espresso objavil članek o poslih in o težavah mariborske nadškofije, so slovenske cerkvene homatije predmet bolj ali manj intenzivne kritike, ne samo medijske, pač pa tudi s strani vernikov in duhovnikov. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj napredovalo oz. se razkrojilo v senzacionalizem. Vsekakor je obsedenost z zgodbo škofa Urana, ki ima vse elemente klasične tabloidne afere, razumljiva. Če se pri tem žgečkljiva vsebina prekriva s kulturnobojnimi momenti, pač toliko bolje za naklado in internetne klike. Zato lahko tovrstnih zgodb pričakujemo še več.
Izrazito defenzivna reakcija cerkvene hierarhije se je osredotočila na izkrivljen in tudi neiskren medijski spin, ki ga dobivajo afere. Tak konflikten odnos do medijev je do neke mere celo razumljiv. Cerkev bo na najbolj fundamentalni ravni vedno v določnem konfliktu s svetom ali s kulturo v najširšem smislu. V tem smislu se je od nekdaj razumela kot nadaljevalko usode pravih apostolov, ki so kot beremo pri Pavlu, na koncu koncev zaničevani in preganjani, “smeti sveta, kakor izvržek vseh”.
Toda vsako jadikovanje nad (pričakovano in skoraj samoumevno) medijsko obravnavo cerkvenih afer je v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa kontraproduktivno. Senzacionalizem in hiperkritičnost, ko gre za obravnavo Cerkve, je v našem prostoru pač dejstvo.
Bolj smiselno bi se bilo osredotočiti na to, da je Cerkev zadnjo plat tokrat nastavila pač sama, kot se je duhovito izrazil nadškof Stres. Cerkev bi se morala iskreno vprašati, kaj je narobe z institucionalnim okoljem, ki generira tovrstne in tako številne afere.
Iz poletja, ki je za nami, bi zato morali potegniti več stvari. Najprej, da Cerkev ne more delovati več kot skrivna, vase zaprta kabala, pač pa da se mora na vprašanja javnosti in zlasti vernikov odzivati iskreno in jasno pa tudi hitro. Drugič, da se mora vprašati, kakšni so pravzaprav medsebojni odnosi v duhovniških vrstah. Konec koncev je bila letošnja poletna uspešnica najprej objavljena v farnih oznanilih župnije Sv. Jakoba ob Savi, na internetu pa po novem lahko prebiramo zasebno korespondenco, ki naj bi bila naslovljena samo na škofe. Skratka, po VatiLeaksu smo očitno dobili še svoj slovenski RKCLeaks.
In tretjič: jeza, ki se je v tem letu in zlasti to poletje v številnih katoliških laiških krogih nekritično zgrnila na hierarhijo in na dolgo roko Rima, je samo izraz sorazmerne kulturne zaostalosti slovenskega katolicizma. Ta je pretirano poistoveten zgolj s hierarhijo, laiške strukture pa so razmeroma šibke in nerazvite. V taki situaciji se ni moč čuditi razširjenemu sentimentu, po katerem so za vse dobro in predvsem za vse slabo pač krivi zgolj samo duhovniki in škofje. Kdor vsaj malo pozna situacijo na terenu, ve, da ljudje preprosto pričakujejo in zahtevajo, da se bo župnik ukvarjal z najbolj prozaičnimi investicijskimi in stavbarskimi vprašanji župnije, kakovost verskega in farnega utripa pa je v primerjavi s tem nepomembna. Tukaj sem najbrž krivičen, toda hočem poudariti to, da je večjo povezanost med duhovništvom in laiki mogoče doseči samo z večjo aktivacijo laikov. In za to (ne)aktivacijo smo odgovorni zlasti laiki. Vse drugo samo prispeva k že utrjenemu konstruktu, da je pošten katoličan samo tisti, ki je sprt s svojimi škofi (oz. tisti, ki v ta namen odpre skupino na Facebooku).
Časi konstantinske Cerkve, ki je bila tudi cerkev množic in udobnega konformizma so minili. Toda optimistični scenarij, po kateri naj bi jo nadomestila vitalna in ustvarjalna Cerkev prvih stoletij, je vse prej kot samoumeven. Zato je namesto kulturnobojnega in obupno zastarelega kazanja s prstom zdaj čas za samokritičnost. In sicer ne samo v kleriških vrstah pač pa tudi ali celo predvsem med laiki. Ozračja cinizma in indiferentnosti drugače ne bo mogoče spremeniti.
Foto: Tiskovni urad SŠK
