O srcih in Srcu

Jezus je obljubil, da bo prisrčnim častilcem svojega Srca dal vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu; da bo naklonil mir njihovim družinam; da jih bo tolažil v trpljenju … (Foto: Radio Ognjišče)

Če kdaj otrokom daste možnost, da narišejo, koga imajo radi, bodo vedno narisali mamico ali očija ali oba in med njima srce. No, morda narišejo še to, da se starša držita za roke.
Srce je podoba ljubezni. Tako pojmovanje ima še toliko globlji temelj; v Svetem pismu se ta podoba pojavlja znova in znova. V srcu je osredinjeno vse najboljše v človeku. V nobenem drugem bitju se to ne zgodi na tak način, hkrati pa ta podoba izraža opis Tistega, ki nas ljubi »z neizmerno ljubeznijo« in nežno trka na naša srca z »nevidnimi vrvicami ljubezni«.

Z Jezusovim učlovečenjem si je Božja ljubezen privzela človeško srce in ga tako privzdignila v območje Božjega

Najkonkretnejša uresničitev in hkrati samopredstavitev Boga, ki »je ljubezen«, se je zgodila na nam najbolj umljiv in hkrati na tako presenetljiv način, da še danes mnogi ne morejo umeti, da bi to bilo mogoče. V Mariji je Božji Sin (Božje srce, torej Božja ljubezen) dobil človeško srce. Lahko rečemo, da si je z Jezusovim učlovečenjem Božja ljubezen privzela človeško srce in s tem človeško srce privzdignila v območje Božjega. V Jezusu se nam razodeva Bog, ljubezen, ki ljubi – ki ne ljubi na mero, ampak do konca; ki ljubi sovražnike in bogotajce; ki vsem želi polnost življenja, ki daje »dež dobrim in hudobnim«; ki nas oblači lepše, kot je bil oblečen Salamon; ki mu ni nič tuje, kar je človeškega, razen greha; ki v izdihu darujoče se ljubezni vzklikne: »Dopolnjeno je!« Ni ga pa bilo mogoče najti tam, kjer bi moral biti, ker je »vstal, kakor je rekel«. Bog stoji za svojo besedo in za svojo učlovečeno Besedo!
Božja ljubezen je neizmerna: za nas je v Jezusu Srce izlil do konca, do zadnje kaplje – človek, vojak, je s sulico pomagal, da sta iz njegovega srca pritekli »kri in voda«. Do zadnje kapljice! Če se izrazim še bolj nazorno: tisti, ki so bili neposredno tam, ki sta jih morda kri in voda iz Jezusovega srca celo poškropili, ti so razlitje srca tudi neposredno doživeli. Apostol Janez, ki je bil z Marijo, Jezusovo Materjo, in drugimi ženami edini izmed apostolov pod križem, je to v polnosti doživel in zapisal. Izročil nam je to, kar je videl z lastnimi očmi, da bi »tudi« mi »verovali«.

V Cerkvi je bilo čaščenje Jezusovega Srca navzoče že pred videnji sv. Marjete Marije Alakok

Rodolfo Morgari (1827–1909): Presveto Jezusovo Srce se prikaže Marjeti Mariji Alakok; cerkev sv. Mihaela, Cortemilia, Piemont, Italija.

V odkrivanje skrivnosti Jezusovega Srca se lahko poda le tisti, ki je »zraven«, ki ima vero, ki doživlja Boga neposredno. To je res velik Božji dar. Čeprav se zdi, da se je češčenje Jezusovega Srca začelo z videnji sv. Marjete Marije Alakok, je bilo v Cerkvi po svoje ves čas navzoče. Zato so bila tudi njena videnja relativno hitro sprejeta s strani Cerkve, saj niso bila v nasprotju ne s Svetim pismom ne s cerkvenim naukom. Sam pa vidim še eno močno vsebino teh sporočil, ki so namenjena širšemu svetu. Kakor da je Bog hotel Cerkvi, vernikom in klerikom, in vsemu človeštvu sporočiti, naj v spreminjajočem se svetu, v svetu, ki v ospredje postavlja samozadostnost človeka in znanosti, ne spregleda bistva – srca. Krono so hoteli Bogu vzeti z glave in jo v filozofiji, znanosti nadeti človekovi samozadostnosti. Človek (človeštvo) je začel (začelo) verjeti svojim produktom in živeti mimo Boga oziroma kakor da Boga ni. Z razumom in znanstveno samozadostnostjo (pomislimo na filozofijo, revolucije itd.) so poizkusili »umoriti Boga« kakor nekoč na Kalvariji (pomislimo samo na Nietzschejevo žalostno spoznanje: »Bog je mrtev! Umorili smo ga!«), Bog pa po sv. Marjeti Mariji Alakok sporoči: »Ljubezen nikoli ne mine. Moje Srce je za vas polno ljubezni. Tu je vir, tu je moč!« Morda je Marjetin francoski sodobnik, filozof Blaise Pascal z drugimi besedami povedal isto: »Ne bog filozofov, ampak Bog Abrahama, Izaka in Jakoba!«

Jezus sam nam je dal zgled, kako moramo ljubiti

Iz teh globin umevanja je nastala pobožnost prvih petkov (in sobot), ko častimo Srce Jezusovo (in Marijino brezmadežno Srce). Od tu praznik Jezusovega (in Marijinega brezmadežnega) Srca. Od tu vzklik vernega človeka: »Upodobi, Gospod, moje srce po svojem Srcu!« Vzklik postane krik duše človeštva in nekaj popolnoma razumnega.
Ta krik bi lahko povzeli: vrni se, človek, k samemu sebi, k bistvu, k srcu, tam boš odkril, da je tvoje srce upodobljeno po Božjem Srcu. Po »svoji podobi nas je ustvaril« Bog. In kot pravi Jezus, Bog pravzaprav verjame, da ta dar bogopodobnosti lahko uresničujemo v sebi (in torej znotraj sodobnega človeštva): »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš nebeški Oče«; »bodite popolni kakor je popoln vaš nebeški Oče!« In čudovita Jezusova beseda: »Zgled sem vam dal …« On, Jezus, tako Božji in tako naš, Božji Sin in Sin človekov, torej kot eden izmed nas, naš brat, pravi: »Vidite, da ljudje lahko ljubite bolj in več, tudi do mere darovanja lastnega življenja; zgled sem vam dal!« Tudi to je njegovo sporočilo.

Jezus je Mariji Marjeti Alakok povedal, česa vsega bodo deležni vztrajni in prisrčni častilci njegovega Srca

Bog na zapušča človeka, ker ga ljubi. To zagotovilo razberemo tudi iz obljub častilcem Jezusovega Srca, ki jih je prejela sv. Marjeta Marija Alakok. Obljubil je namreč, da jim bo dal vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu; da bo naklonil mir njihovim družinam; da jih bo tolažil v trpljenju; da jim bo varno zavetje v življenju, posebno ob smrtni uri, in da se tisti, ki mu bodo posvečeni, ne bodo pogubili. Dal jim bo blagoslov pri vsem delovanju; grešniki bodo našli v njegovem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja; mlačni bodo postali goreči; goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti; bogato bo blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo izpostavili in častili podobo presvetega Srca; znova bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale nanj.
Tistim, ki delajo za rešitev duš, bo dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili njegovo Srce in to čaščenje širili med ljudmi. Imena tistih, ki bodo širili to čaščenje, bodo neizbrisno zapisana v njegovem Srcu. Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov pobožno prejeli sveto obhajilo, bo dal milost končnega spreobrnjenja in srečno smrt, da ne bodo umrli v nemilosti in brez zakramentov, ker jim bo Božje Srce v zadnjem trenutku varno pribežališče.
»Bog je ljubezen,« pravi apostol Janez. V Jezusovem Srcu, ki ljubi do konca in neskončno, je osrediščena ta (Božja) ljubezen. Kristjanovo srce črpa iz te ljubezni in iz tega Srca. Samo tisto srce, ki resnično ljubi, postaja pravo človeško srce, srce po Božji zamisli. Kako dragoceni smo ljudje v Božjih očeh in koliko zaupanja Bog polaga v nas, posameznika in občestvo (Cerkev)!
»Gospod, upodobi moje srce po svojem Srcu! Tako bodi! Amen!«