Tako je, izzivalno, svojo pridigo na 
pričel naš župnik, rekoč, da imajo s to katoliško “iznajdbo” problem mnogi kristjani. Opisal je, kako je v pesimističnem, janzenističnem 17. stoletju Cerkev želela dati vernikom “otipljivo”, čustveno bolj nabito tolažbo. Sam sem na tistem koncu Cerkve, ki ima s takšnim čustvenim izrazjem nekaj težav. (Morda se pa globoko v meni, paradoksalno, oglaša suhi janzenizem? Saj ima ta dva konca: pretirano moralno strogost in hkrati suhost v izražanju vere.)
V namiznem koledarju Družine za 6. januar piše “Gospodovo razglašenje” in šele pod tem “Sveti trije kralji”. Slednji vsaj meni povzročajo manj čustvenih problemov in intelektualnih težav, zanimivo pa je, da je tu Cerkev našla za praznik sodobnejši izraz. (Velja tudi spomniti na III. del trilogije o Jezusu papeža Benedikta, v kateri slednji ločuje mitološko ozadje Svetih treh kraljev od bistva Gospodovega razglašenja.)
Bi bilo torej tudi za praznik Srca Jezusovega, ki včasih (še posebej v tem besednem vrstnem redu) deluje nekoliko arhaično in sladkobno moč najti primernejši izraz, denimo kar praznik Božje ljubezni? Saj za to pri tem v bistvu gre, je pojasnil naš župnik.
Podobno bi lahko rekli za nedavni praznik Svetega rešnjega telesa in krvi (slovenski Word je besedo ‘rešnji’ takoj podčrtal). Bi to lahko bil morda preprosto praznik Kristusovega telesa in krvi ali praznik evharistije?
Ena od velikih razdalj, ki jih mora nekdo, ki ni zrastel v tradicionalno katoliški družini prehoditi, je dolga pot razumevanja in verjetno še daljša pot sprejemanja izrazja, ki danes več ne nagovarja. Še tisti, ki smo zrastli v takšnem okolju smo se že kot otroci spraševali, zakaj neki je Marija “zdrava”. Nikomur od katehetov se ni zdelo potrebno, da bi nam razložil, da gre za neposrečeno, pod vplivom panslavizma sprejet prevod, in da bi Marijo morali v zdravamariji pravzaprav preprosto nagovarjati s “Pozdravljena, Marija!” ali s starim slovenskim “češčena”. Ampak kaj takšnega predlagati…?
In nadaljujem z Marijo, ker bo kmalu tu še tretji praznik, slovenski veliki šmaren. No, tudi tu je namizni koledar Družine že posodobljen: Marijino vnebovzetje je na prvem mestu.
Morda bo kdo v gornjih vrsticah videl malenkostnost, ozkost, odpor do tradicije. Toda v časih, ko opažamo, da se od Cerkve (in iz cerkva) odmikajo prav tisti, katerih vera je slonela (preveč) na tradiciji in premalo na osebni veri in verskem znanju, je toliko bolj potrebno, da odstiramo še tako lepe tančice tradicije in navad ter odkrivamo bistvo naše vere – v duhovni in razumski razsežnosti.
