Ne gre mi iz spomina slika begunske deklice, stare morda šest let, z nežnim plahim nasmehom; z izrazom, ki prosi, da bi smela zaupati naključnemu neznancu, ki jo bo na njeni dolgi begunski poti zagledal, in bo nemara nato pretresen in nemočen odšel naprej; s prošnjo, naj ji nihče ne naredi nič hudega; s strahom, da se ne bi izgubila, se oddaljila od svojih, da bi v morju tesnobnega tavanja vendarle nekam prišla, od koder ne bi bilo treba več bežati, kjer bi se končno ustavili, in bi ji njeni, če jih seveda sploh še ima, vzpostavili nekaj, kar bi bilo podobno domu, z osnovnim redom in ritmom, kjer bi se začela vsakdanjost, tisto običajno navadno življenje preprostih ljudi, zadovoljnih z malim, brez koridorjev in policijskega nadzora, brez fizično in čustveno izčrpanih prostovoljcev, z vsaj majhno kuhinjo, ki bi bila samo njihova, s svojim toaletnim prostorom, ogledalom, zobno ščetko in brisačo.
To je bil pogled tuje, neznane deklice, a obenem tako domač, tako neposreden, kot da bi gledal v oči kakemu svojemu nečaku ali pranečaku. Kako podobni so si pogledati naših oči, pa naj kdo pride iz mongolske puščave ali perujskih gora. Tako zelo smo si različni, da si dva nista enaka; a izrazi strahu, veselja, vdanosti v usodo, naklonjenosti se niso spremenili od začetka, od kar smo ljudje na zemlji.
Pod sliko deklice ni pisalo, od kod je prišla, ne kako ji je ime, ne kje je bila slika posneta, ne kam in kako bo otrok nadaljeval svoje begunsko pot. Slika, javno objavljena, za deklico ni nobeno zagotovilo, da se že jutri ne bo znašla med tisoči nesrečnimi malimi bitji, ki se jih bo prek omrežij prekupčevalcev prilastil kak bogat pohotnež, za katerega bi bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, kot da bi uničil katero teh nemočnih bitij.
Kje je Bog, da dopušča to moralno zlo, pohabo nedolžnih otrok? Kako da ne sliši njihovih klicev za zidovi prekupčevalcev in ugrabiteljev? Zakaj Bog molči, ko sliši vpitje utrujenih in prezeblih otrok, blatnih in mokrih, ki ne vedo, kje so, kam gredo in kaj vse skupaj pomeni?
Noben človek ne more odgovoriti na to vprašanje. Iz obupa nad vsem kar vidimo, nas spričo popolne nemoči lahko dviga samo Božji Sin, ki je sam padel v blato in je bila kri na njegovem telesu pomešana z uličnim prahom; ki je sam sebe izničil, vzel nase podobo hlapca, postal mož bolečin, preizkušen v trpljenju do smrti. Nihče od nas ne more v celoti vstopi v grozo nedolžnih in zlorabljenih otrok, samo Jezusu Kristus je lahko eno z njimi, v njihovi duši in telesu. On je edini zares tam, kjer so ti, ki se utapljajo v valovih, ki plezajo po ograjah in si brišejo solzilec iz oči. Oče, Stvarnik vsega, ga je poslal, da bi na sebi nosil vse, kar se komur koli lahko dogodi v dolini tankov, granat, bombnikov, strojnic, krvi in ran.
V oči begunske deklice gleda njen nebeški Oče. Iz usmiljenja po svojem Sinu Jezusu postaja eno z njo in bo z njo na vsakem koraku njene Kalvarije, vse do konca, dokler ne bo na bregu večnosti.
O tem pogledu Očeta nam govori današnji evangelij. Njegov Sin Jezusu Kristus gleda z očmi in v očeh nemočne in prestrašene deklice na vse, ki stojijo okoli. Lahko bo naletel na razumevanje, kot Jezus na Via Dolorosa, ko so mu usmiljene žene izrazile sočutje, lahko pa bo skupaj z deklico doživljal uničujoči pogrom kot Jezus pred Pilatom, ki je množice izzval, da so grozile: »Križaj ga, križaj ga!«
Sv. oče Frančišek nas vabi, naj v letu Božjega usmiljenja ponotranjimo Očetov pogled na izmučeni in kaotični svet, na vse, ki jih življenje pripelje v našo bližino. Ta pogled ne sprašuje, kdo je kriv, da se je tista nesrečna deklica znašla na negotovi begunski poti, kajti prava razlaga za krivdo ne obstaja. Kdor misli, da bo identificiral krivce, jim povedal svoje in pripomogel, da jih bomo končno premagali, ne ve, da zlo, ki ga delamo ljudje, presega nas same. Mnogi posamezniki so orodje zla, a to že zdaleč ni vse, kar vzdržuje zlo. Vedno znova se namreč porajajo tudi strukture zla: državne, politične, ekonomske, obveščevalne, vojaške in druge. Te so vedno pred strukturami dobrodelnosti, miru ter vzpostavljanja reda in pravice. Strukturni grehi vstajajo iz temin pekla, ki je inteligentnejši in hitrejši od vseh struktur, ki jih uspejo postaviti plemeniti ljudje v obrambo življenja in človekovega dostojanstva.
Zato je obnašanje starejšega sina iz današnjega evangelija izraz slepote, ker misli, da je mogoče z racionalnimi analizami in načrtnim ukrepanjem učinkovito omejiti pohod smrti. Starejši sin je podoba za velik del ljudi v sodobni Evropi, ki dajejo razpredanju o vzrokih in posledicah begunske krize prednost pred usmiljenjem. Konceptualne rešitve za begunsko krizo ni, tudi če bi Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, v nekaj dneh s predsedniki vlad držav članic EU našel operativni dogovor, da bi vse članice složno ukrepale. Ni mogoče zasnovati nobene celostne in sistemske politične rešitve, kajti zapletenost tega sveta daleč presega vse, za kar se lahko OZN in velesile dogovorijo. Ceno za trpljenje, ki ga prestajajo tisti, ki so se odpravili na pot, bi morali zaračunati tudi slehernemu izmed nas v Sloveniji zaradi blagostanja, ki ga uživamo. Nihče od nas se za agonijo beguncev ne čuti krivega, ker begunskega vala ni povzročil neposredno in po lastni volji. A pripadamo bogatemu delu sveta, ki skupaj z zvezo Nato, trgovinskimi sporazumi, Svetovno Banko, Mednarodnim finančnim skladom in še marsičem drugim izžema milijone, da v obupu zapuščajo domove.
Kdo lahko vse to spremeni? Optimizem nekaterih, ki temelji na prepričanju, da bi lahko z več dobre volje vse postavili na svoje mesto, meji na blaznost. Nekaj sicer vemo o odgovornosti Združenih držav Amerike in Izraela, vsaj delno poznamo cilje islamistov, zlohotnost režima Bašarja Al Asada, namene ruskega in kitajskega reševanja sirske krize. Toda vojna je temu svetu imanentna, zato čas brez vojne ne obstaja. Vojne ni mogoče premagati ne si silo ne z dobroto. »Vojna je nadaljevanje političnega občevanja z drugimi sredstvi«, je dejal pruski general Karl von Clauzewitz (1780–1831). Michel Foucault, francoski filozof, ki je pred dobrimi tridesetimi leti njegovo trditev obrnil, je zapisal: »Oblast je vojna, nenehna vojna z drugimi sredstvi.«
Nismo na svetu zato, da se spremenimo v brezplodne razlagalce po vzoru starejšega sina, ki je izhajal iz svoje domnevne pravičnosti. Ni se zavedal, da tudi sam ne bo preživel zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi očetovega usmiljenja. Kako prazen in neumen je bil njegov poduk očetu, kaj bi moral narediti z mlajšim sinom. Podobno smešna so naša elektronska sporočila, s katerimi drug drugega osveščamo o domnevno pravih namenih muslimanov, Rusov, Saudske Arabije in drugih. Seveda je v vseh teh analizah precej resnice, še več pa naivnosti, ki jo ti isti pripisujejo domnevno nevednim poznavalcem sirskih razmer.
Ko se naveličamo drug drugega utrujati z analizami o vzrokih in posledicah, krivcih in žrtvah, postavimo merilo: begunce z vojnih žarišč bomo sprejeli, ekonomskih migrantov pa ne. Ta obrazec razkriva, kako klavrn je naš zgodovinski spomin. Ekonomski migranti, torej tisti, ki iščejo boljše možnosti za življenje, so vedno bili; evropska celina je pred nekaj sto tisoč leti dobila svoje prebivalce prav zaradi ekonomskih, preživetvenih razlogov. Tudi Slovenci smo množično zapuščali Slovenijo od sredine 19. stol. do 2. svetovne vojne izključno zaradi ekonomskih razlogov. Dalmatinskih otokov od sredine 50-ih let 20. stol. naprej ni demografsko opustošil komunistični teror, ki je takrat že prenehal, temveč želja – živeti bolje.
Oče iz današnjega evangelija ni spreminjal sveta, ampak je izkazoval usmiljenja. Ne pozabimo: Jezusu Kristus je edini odrešenik človeka, je dejal pokojni sv. Janez Pavel II., mi pa smo najprej in predvsem posredniki njegovega usmiljenja.
Besedilo je homilija na 4. postno nedeljo (leto C).
