Precej rado se kašnemu mislecu zapiše, da se ima zahodna kultura veliko zahvaliti grški filozofski etiki. In zdi se mi, da je ta podstavka precej točna. Vsaj v primerih, ko avtor s poudarjanjem grškega načrtno negira vplive judovskega. V razmerah, ki vladajo v dandanašnjem zelenem koščku Evrope, se takšnim “znanstvenim” stališčem ne čudim(o). Ker prisegajo na razum in na to, kar je otipljivo, je njihova sodba nujno – le kako bi drugače –, podvržena in izhaja iz vidnega in otipljivega; iz dejstva revščine, iz krivic kratenja človeških pravic in dostojanstva, iz sramote izkoriščanja … Če imajo misleci s sklicevanjem na dediščino grške filozofske etike v mislih prav ta dejstva, potem ima “grška filozofska etika /…/ eno samo pomanjkljivost. Namreč to, da so njeni filozofi sicer sanjali o obstoju Boga in nesmrtnosti duše, konkretna stiska bližnjega pa jim je bila kaj malo mar …”
Dobrota je več kot religija
V kolikor bi kot enega izmed nosilcev zahodne etike priznali judovski temelj, bi se znašli v precejšnjem precepu. Preprosto zaradi tega, ker ga, če se ozremo naokrog, ni mogoče opaziti. Z znanstvenega vidika torej ne obstaja. Zdi se namreč, da je moderni “etiki” mnogo mar za le svoje “bogove”, ki obstajajo in ostajajo na papirju, bolj malo pa za človeka in njegovo konkretnost. Od kod neki naj bi človek črpal motiv za pomoč stiske bližnjega?
Prav nasprotno veje iz judovske talmudske etike. Motiv dovzetnosti za bližnjega ni v bogovšečnosti ad hoc, temveč v pravični družbi oz. človeku samemu (seveda kot Božji podobi). Klemen Klun v nekem pisanju odlično zapiše: “Dobrota je več kot religija, stiska bližnjega pa bolj glasna od vsake liturgije. Ne prenese abstrakcij, mistike ali metafizike, ampak ostaja v zavezi s površino, z elementarnostjo pogleda, s prosečimi dlanmi, praznimi shrambami, solzami, krvjo in goloto. Vsaka prava ontologija se dogaja tostran … kjer filozofski konstrukti še niso načeli plemenitosti prakse. Judovska etika ni akademsko, ampak praktično vprašanje.” Judovska etika kljub abstraktnemu izvoru (monoteističnega Boga) ostaja na zemlji.
Egoizem z mero
Če se razumemo: ne skrajnost (ki se nujno izrodi ali ostaja zgolj iluzija), temveč zmernost je pot, ki jo uči judovska etika. Nobene težave namreč ne vidi v »egoizmu z mero«, če se smem tako izraziti (in aplicirati hkratni na Časnikov slogan). Talmudska etika ne uči razmetavanja in brezumnega deljenja lastnine za “višje namene”. Največ petina imovine se sme razdeliti v namene dobrodelnosti. Več od tega predstavlja obraten efekt. Gospodar mora najprej nahraniti lačna usta svoje hiše, nato pridejo na vrsto vsi ostali: “Prej, kot mestne siromake je dolžan nasititi svoje ostarele starše, sorodnike, hlapce (celo živino) in vse, ki bivajo pod njegovo streho. Nato ga veže solidarnost s sosedi, sovaščani, rojaki (Izraelci) in šele nato s sestradanimi tujci.”
Neumnež ne zna pomagati
Zanimivo je dejstvo, da vzrokov opisane judovske prakse ne gre toliko iskati pod rjuhami religioznega, saj skrb za bližnjega ni le teološki premislek. Judovska etika izvira “od spodaj”. Iz konkretnosti izhaja do abstraktnega. Zgrajena je na podlagi izkušenj (zgodovinskih okoliščin) in ne filozofskih spekulacij. Senzibilnost za stiske drugih pogojuje študij Postave (pisne in ustne). Še več. Študij Postave je pravzaprav enačen z etičnostjo in zaradi tega velja, da neumnež bližnjemu sploh ne zna pomagati, saj nima etične, ampak sebično zavest. Judovska skrb za bližnjega se zato bistveno razlikuje od priložnostih karitativnih katarz (lajšanja vesti) zahodnega sveta. Za umnega juda (nasprotje neumnega) pravzaprav velja, da mora zagate brezposelnosti, revščine ipd. reševati v širšem smislu: v odpravljanju vzrokov za krivico, stisko in nesrečo. “Sodnik, ki sodi po pravici, je večje zagotovilo družbene blaginje kot še tako javna kuhinja.” Takšna smer razmišljanja ji daje možnost – tako drugačno od grške filozofije – da razkorak med imanenco in transcendenco, vsaj kar se tiče družbenih vprašanj, ostaja premostljiv.
