Prepričana sem, da boste po branju tega pisma bolje razumeli našo odločitev v zvezi z zakonom o arhivih.
Že v času naše vlade je takratni minister dr. Žiga Turk imenoval komisijo za pripravo novele zakona o varovanju arhivskega gradiva in arhivih, ker obstoječi zakon ne ustreza sodobnemu času. Čedalje več gradiva je v elektronski obliki, zato so potrebne zakonske spremembe. Novi minister priprave novele zakona ni prekinil, zato je ista komisija kot prej nadaljevala z delom. Dva člena, o katerih je sedaj največ govora, pa sta nastala na podlagi navodil, ki jih je napisal dr. Jože Dežman kot bivši direktor Arhiva Slovenije. Pri usklajevanju zakona je aktivno sodeloval tudi SDS in kazalo je, da je zakon v celoti usklajen s stroko in tudi s politiko. Kljub temu si je SDS pred glasovanjem na plenarnem zasedanju premislil in glasoval proti zakonu. NSi je arhivski zakon podprl, ker zakon bolj odpira arhive. Ravnali smo v skladu z našim prepričanjem, da podpremo vse tisto, kar je dobro in zavrnemo tisto, kar je slabo. Pri odločanju o tem zakonu smo upoštevali mnenje stroke in članov našega strokovnega odbora za kulturo, ki je pridobil pozitivna stališča arhivske stroke in drugih verodostojnih ljudi.
Večja dostopnost do vsega arhivskega gradiva je bil glavni razlog, zakaj smo zakon podprli
Po novem zakonu bo dostopno vse arhivsko gradivo, ki je nastalo pred 17. majem 1990. Tudi gradivo predsedstva in izvršnega sveta, ki po sedaj veljavnem zakonu nista bila dosegljiva. Prav tako novi zakon ukinja tajnost arhivov nekdanje UDBE, zaradi česar SOVA Arhivu Slovenije dlje časa ni predala nekaterih občutljivih udbovskih arhivov. Novi zakon prinaša še eno novost, to je dostop tudi do tistih dokumentov, ki po zakonu iz leta 2006 niso bili dostopni zaradi varovanja občutljivih osebnih podatkov. Po novem bodo nekoč nedosegljivi dokumenti raziskovalcem končno dosegljivi. Večja dostopnost do vsega arhivskega gradiva je bil glavni razlog, zakaj smo zakon podprli.
Če so v gradivu občutljivi osebni podatki, državljani lahko dobijo to gradivo, vendar so občutljivi podatki (zdravstveno stanje žrtev, spolna usmerjenost, intimni odnosi) prečrtani. Do sedaj tega gradiva sploh niso mogli dobiti. V kolikor raziskovalci niso bili zadovoljni s takšnim dokumentom, so zaprosili arhivsko komisijo, ki jim je lahko omogočila popolnoma neomejen dostop do gradiva. Natančno isti način dostopa do gradiva, kot ga je v svojih notranjih arhivskih pravilih predvidel dr. Jože Dežman, je danes prenesen v zakon. S tem je onemogočeno, da bi vsakokratni direktor drugače urejal dostop do arhivskega gradiva.
Neomejen dostop do gradiva pa imajo organi pregona in preiskovalne komisije. Prav tako pa tudi zgodovinarji, ki jim to odobri arhivska komisija. Takšno odločbo imata tudi gospod Omerza in gospod Leljak, ki je tudi najbolj glasno zahteval prekrivanje občutljivih osebnih podatkov (anonimizacija), da bo tako več dokumentov dostopnih, s tem se je strinjal tudi poslanec dr. Vinko Gorenak.
Novi zakon bolj odpira arhive kot dosedanji, hkrati pa ščiti žrtve
Ob vseh znanih dejstvih se sprašujemo, zakaj nekateri nasprotujejo zakonu, saj povečuje dostopnost do arhivskega gradiva in uzakonja način dostopa, ki je omogočil razkritje vseh zadnjih udbovskih afer.
Ljudmila Novak
Več lahko preberete na spletni strani Nove Slovenije.
