Natanko na polovici med obema krogoma avstrijskih predsedniških volitev je osrednje vprašanje še bolj kot 24. aprila, ali lahko »modri« prvič dobijo volitve v Avstriji in spravijo svojega človeka vsaj formalno na vrh državne piramide, v nekdaj cesarski Hofburg. Drugo vprašanje je morda še pomembnejše od prvega in sprašuje o tem, kako je sploh mogoče, da sta se Norbert Hofer in Svobodnjaška stranka Avstrije prebila na njegov prag.
Mladec in uglajenec
Če se je pred prvim krogom zdelo nemogoče, da bi bil dosedanji drugi podpredsednik avstrijskega parlamenta od 8. julija novi prebivalec cesarske palače, saj je bilo vprašljivo celo, ali se bo kvalificiral v drugi krog, je zdaj drugače. V posmeh merilcem javnega mnenja ima Hofer namreč veliko prednost skoraj štirinajstih točk pred najbližjim zasledovalcem. Ki v podobi Alexandra Van der Bellna ne bi mogel biti bolj različen od njega. Pravzaprav bo avstrijska izbira 22. maja malo podobna tisti, ki se novembra očitno obeta Američanom. Na eni strani je relativno malo znani domnevni upornik zoper utečeni politični sistem, ki stavi na populistična sporočila. Na drugi strani je uglajeni profesor in politični veteran, ki predstavlja, čeprav je bil dolgo na čelu pogosto na levo uvrščane stranke Zelenih, avstrijsko sredino v najžlahtnejšem pomenu. Pravzaprav je Van der Bellen človek idealnega profila za predsednika parlamentarne republike, ki ima v glavnem reprezentativne naloge. Kot tak je bil večino časa predvolilne tekme tudi izrazit favorit, saj smo nekako mislili, da uglajenost pri Avstrijcih velja še nekoliko več kot kje drugje.
Na koncu je Hoferju do nepričakovane prednosti pomagala sprega dveh dejavnikov. Odločilen je bil očitno strah pred nadaljevanjem migrantskega vala. O tem zgovorno priča dejstvo, da je bil Hofer najuspešnejši na Gradiščanskem, v deželi, kjer so krizo lansko leto občutili najbolj v vsej Avstriji, a kjer svobodnjaki vse do tedaj niti v najbolj zlatih Haiderjevih časih niso pognali korenin. Po drugi strani se je zmagovalec prvega kroga relativno skromno odrezal na izrazito konservativnem Predarlskem, ki je poleg Koroške dolgo veljalo za najpomembnejšo svobodnjaško utrdbo, saj so modri tam socialdemokrate z drugega mesta frcnili in se v deželno vlado prebili že pred desetletji.
Zato je tudi izjemno težko napovedati, kako se bodo razporedili glasovi v prvem krogu izpadle četverice. Možna je sicer ponovitev scenarija z zadnjih dunajskih občinskih volitev, ko je napoved volilne kriminalke med socialdemokrati in modrimi marsikomu narekovala oddajo glasu za prve in med drugim povsem oskubila že tako šibke dunajske konservativce. Toda Hofer ima v rokavu vsaj še enega aduta.
Izkušnja nekaj zadnjih predsedniških volitev v srednji Evropi namreč je, da sta svežina in mladost kandidatov lahko dragocen depozit. Gotovo sta na predsedniški tron pomagali Kolindi Grabar Kitarović in Andrzeju Dudi, kar je sploh na Poljskem povzročilo pravi potres. Vsaj malo je svojo mladost v primerjavi z Danilom Türkom unovčil tudi Borut Pahor.
Izkušeni fantje kot slaba izbira?
Pri večini avstrijskih strank se nauk ni prijel. Socialdemokrati so stavili na izrazitega aparatčika, Avstrijska ljudska stranka v podobi Andreasa Khola sicer res na enega svojih ideologov, a hkrati človeka, pri katerem se je zaradi njegovih let zastavljalo resno vprašanje, ali bo ob koncu mandata še v solidnem zdravstvenem stanju. Niti neodvisna kandidatka Irmgard Griss, ki jo je na koncu volila skoraj petina, niti Van der Bellen kljub vsej svoji umirjenosti, sredinskosti in nadstrankarskosti ne pokata od mladosti in energije. Predvsem pa nista »nova obraza«, zlasti Van der Bellen ne.
Le svobodnjaški šef Strache je tako sledil trendom v belem svetu in v predsedniški ring namesto dolgoletnega televizijskega obraza, evropske poslanke in šefice dunajskega prvega okraja Ursule Stenzel slednjič poslal malo znanega, a mladostnega Hoferja. Ob vešče izkoriščeni migrantski problematiki utegne slednjega prav to najbolj približati osvojitvi Hofburga.
Dve plasti uspeha
In tukaj trčimo ob dvoplastnost svobodnjaškega uspeha. Po eni strani je ta v takih razsežnostih verjetno res možen predvsem v Avstriji. Omogoča ga seveda do nemških nacionalcev viteza Georga Schönererja in nikoli dovolj predelane rjave zgodbe segajoča zgodovinska prtljaga, pa tudi to, da je Avstrija sicer izjemno uspešna, a hkrati v primerjavi s svojo predhodnico neizmerno majhna država, ki meni, da mora svojo uspešnost varovati ljubosumneje od večjih članic kluba najrazvitejših. Po drugi strani pa so vsi epski vzponi svobodnjakov v zadnjih tridesetih letih pogojeni tudi z dolgočasnostjo političnega vsakdana.
Če kje, se je v Avstriji tako rekoč trajna velika koalicija izkazala za razmeroma uspešen model. Toda vodila je tudi v avstrijsko različico političnega fevdalizma in v stanje, kjer resnične alternative pravzaprav ni bilo. Na tem humusu se je potem Haider povzpel skoraj do tridesetih odstotkov, njegov precej manj prepoznavni kolega Hofercelo do več kot petintridesetih odstotkov (in ima možnost, da jih morda v drugem krogu preseže petdeset). Svobodnjake s Haiderjem vred je še najbolj odčaral nekdanji konservativni kancler Schüssel, ko jih je vzel v vladni čoln. Po slabih treh letih sovlade so ostali brez dveh tretjin volivcev. Na koncu je bila obnovljena velika koalicija in deset let pozneje in kopici dolgočasnih ministrskih obrazov so »modri« pred vrati Hofburga. Čeprav je spustiti jih vanj vseeno dokaj nepotreben eksperiment, ki bi si ga Avstrijci mirne duše lahko prihranili.
