Noblesse oblige…

Že v času osamosvajanja Slovenije kot lastne države sem nekatere protagoniste tega dogajanja spravil v ljubek nasmešek, ko sem jim predlagal, naj ob tem ne pozabijo povabiti v novo državo vsaj nekaj tisoč Judov, ki so tedaj ravno zapuščali deželo svojih prednikov, namreč Sovjetsko zvezo – in vsaj nekaj starih plemiških družin, ki so nekoč imela posestva in gradove na Slovenskem in sta jih predvsem nacionalni socializem in komunizem od tod pregnala. Tedaj še nisem segel dovolj globoko in nisem pomislil še na tretjo, dosti pomembnejšo skupino, o kateri bo beseda malo pozneje. Zakaj Jude? Da bi prišlo tudi med Slovence to, kar je obogatilo druge narode v Evropi in Ameriki, namreč izvoljenost Izraela tudi v svetnih, ne samo nadsvetnih rečeh, predvsem v umetnosti in znanosti. In zakaj plemiške družine?

Spominjam se intervjuja s tedanjim avstrijskim kanclerjem dr. Brunom Kreiskym, prepričanim socialistom, torej tedaj še marksistom, vendar v demokratični verziji tega nazora. Novinar ga je vprašal, kako to, da tako prepričan socialist za šefa svojega kabineta izbere aristokrata, čeprav je plemiški naslov v Avstriji od leta 1919 z zakonom prepovedan – nikakor pa ni prepovedano dobiti od države še kako aristokratsko koncipiranega naslova za razne zasluge z imenom »Hofrat« – dvorni svetnik, in dvor pomeni plemstvo! Politik, ki je to še bil, je odgovoril, kakor je samo on znal: “Ker sem potreboval človeka, ki zna nekaj tujih jezikov in za katerega smem živeti v prepričanju, da ne bo odpiral mojih osebno naslovljenih pisem …” Skratka, Kreisky je iskal kavalirja »stare šole«, ki se bo svojih načel strogo držal, kar je na tako visokem mestu še kako pomembno. Ni naključje, da je prav kancler Kreisky potem vendar dosegel, da je sin zadnjega cesarja dr. Otto von Habsburg – s pogojem, da na carinarnici ob vstopu v Avstrijo svoj »von« odloži, smel obiskati domovino svojih prednikov. Mimogrede bodi povedano, da je eno ključnih možnosti za osamosvojitvene korake na mednarodnem parketu omogočil prav dr. Otto von Habsburg, ko je za Hrvate pripravil poseben dan v evropskem parlamentu v Strasbourgu, pri tem pa ni pozabil na Slovence in je v sporazumu s Hrvati rezerviral možnost nastopa za predstavnika slovenske strani. Za te reči vem, ker sem bil sam vpleten v ta postopek in sem tudi predlagal za nastop dr. Franca Bučarja in ga pred odhodom v Strasbourg povabil na pogovor v Celovec, kar je bilo ključnega pomena. Ko se je potem vračal v Ljubljano, je šel skozi Celovec, kjer sva se znova sestala, da mi je povedal, kako je vse skupaj potekalo. Seveda sem tudi dr. Bučarju, ki je bil večkrat gost mojih izobraževalnih prireditev na Koroškem, povedal svoje poglede na to, da bi Slovenija za svoj državni začetek še kako potrebovala to, kar je značilna lastnost Judov in kar je značilna lastnost plemstva – in bil je edini, s katerim sem mogel o tej zamisli resno razpravljati.

V tistem času še nisem vedel, da obstajajo tri stopnje plemenitosti in tako tudi plemstva, poznal sem samo prvi dve: plemstvo po narojenosti in plemstvo po vedenju in ravnanju. Niti slutil nisem, da tudi tretja, najvišja stopnja plemstva prihaja iz narojenosti, čeprav nekoliko drugačne, kakor je to z narojenostjo zgodovinskih plemiških rodov.

Francoska beseda noblesse prihaja iz latinske besede nobilitas, ki pomeni odločnost, vrlost, plemenitost. Ker je pri Slovencih »plemenitost« arhaizem, moremo to morda ponazoriti z rabo te besede v kemiji. Plemenita kovina je tista, ki se ne spaja z drugo v normalnih temperaturah in okoliščinah, kakor je to oksidacija predvsem železa in drugih kovin, in to velja predvsem za zlato in platino. Preneseno to pomeni, da to, kar je plemenito, bodisi povsem in vselej ali pa vsaj dalj časa in tudi v manj ugodnih okoliščinah ohrani svoj značaj in se ne prilagaja okolju, predvsem ne v tem, kar je v tem slabega. V tem smislu tudi Bog opozarja svoje izvoljeno ljudstvo, naj se ne meša s poganskimi ljudstvi, kakor: »Ne družite se z njimi in oni naj se ne družijo z vami: gotovo bodo vaša srca zapeljali k svojim bogovom« (1 Kr 11,2). In v Novi zavezi imamo jasno Pavlovo opozorilo: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno« (Rim 12,2). Plemenito je torej ostati v nauku in zakonu od samega začetka, kakor ga je človeku dal njegov Stvarnik – neplemenito pa je »oksidirati« v kisiku in vlagi sveta, kakor se to godi z neplemenitimi kovinami, ki ob svojem prilagajanju okolju nazadnje razpadejo.

Še enkrat o prvih dveh pomenih te besede. Plemenita narava človeka lahko prihaja iz okoliščine, da je bil rojen v družini, ki je to normo vedenja in ravnanja sama gojila in tako tudi vzgajala svoje otroke. In če tako vzgojen otrok ostane zvest taki vzgoji, potem je tudi plemenitost po rojstvu utemeljena in ji ni mogoče nič očitati. Sicer plemenito vzgojeni, a potem vendar od te vzgoje odpadli plemiči svoj naslov navadno obdržijo, v resnici pa so zapadli dekadenci in je njihovo plemiško poreklo samo še orodje samohvale in postavljanja pred drugimi in nad druge, nima pa s plemenitostjo nobene povezave. Druga skupina sicer ni rojena v družini, ki bi skozi več rodov, morda skozi stoletja gojila vrline, ki jih moremo imeti za plemenite, vendar pa večkrat tudi iz plemenitosti najbolj tujih okoliščin zrastejo človek, ki misli, se vede in ravna tako, kakor sicer od plemenitega človeka pričakujemo. Tu ne govorimo o »rojenem«, pač pa o »narejenem« plemstvu, ki so ga v zgodovini dobri vladarji tudi opazili, ga priznali in tudi označili z uradno podelitvijo plemiškega naslova. Tako smo tudi Slovenci v svoji zgodovini vendar prišli do presenetljivo lepega števila plemičev, ki s tako lastnostjo niso bili rojeni, celo ne vedno tako vzgajani, a so s svojimi pravimi odločitvami dosegli tako raven svojih vrlin, da jih po pravici imamo za plemenite, namreč v smislu človeških meril in poimenovanj. Da bi lažje razbrali, kaj približno to v življenju pomeni ali je vsaj pomenilo v času, ko je ta institucija tudi pravno obstajala, je tu nekaj načel kavalirskega sloga življenja, kakor jih je sestavil neznani pisec v času 12. stoletja v tedanjem nemškem govoru:

·         diemüete: ponižnost

·         êre [eːrə]: ugled, čast, dostojnost

·         güete: prijaznost

·         hôher muot [ˈhohər ˈmu.ɔt]: visoko duševno razpoloženje

·         höveschkeit: vljudnost, prijaznost

·         manheit: pogum

·         mâze [ˈmaːsə]: prava mera, zadržanost

·         milte: velikodušnost

·         minne: služeča, predana ljubezen

·         stæte: zanesljivost, trdnost

·         triuwe [ˈtryvə]: zvestoba

·         werdekeit: vrlost, dostojanstvo

·         zuht [ˈtsʊxt]: vzgojenost po strogih pravilih

Vem, da se ob tem seznamu viteških vrlin Slovenec našega časa ne le nasmehne, ampak naravnost posmehne – ne razume pa, zakaj se potem kmalu nad tem, kar ga obkroža, tako obupano jezí. Komur je seznam takih vrlin v norčavo veselje, temu bo kmalu življenjska resničnost v obupujočo žalost!

Zgodnje opozorilo na viteške ali plemenite vrline najdemo že v Homerjevi Iliadi, kjer trojanski princ Sarpedon v svojem govoru prigovarja tovarišu Glaukosu, naj se postavi z njim v prvo bojno vrsto v boju, ki ju čaka. In znani francoski romanopisec Honoré de Balzac v svojem delu Le Lys dans la Vallée (Lilija v dolini, 1835) med pravili dobrega vedenja mlademu možu zapiše: »Vse, kar sem malo prej rekel, je mogoče izraziti v starem reklu: Noblesse oblige! (Plemstvo obvezuje!)«

V letu 1883 pa je Leon Gautier objavil knjigo La Chevalerie, kjer je podal »deset zapovedi« svojega pogleda na viteške vrline:

1.      Veruj vse, kar uči cerkev in upoštevaj vse njene nauke!

2.      Brani cerkev!

3.      Spoštuj vse, ki so šibki, in poskrbi za njihovo brambo!

4.      Ljubi deželo, v kateri si rojen!

5.      Ne beži pred sovražnikom!

6.      Bojuj se proti neverniku brez usmiljenja!

7.      Skrbno izpolnjuj svoje fevdne dolžnosti, če te ne nasprotujejo Božji postavi!

8.      Nikoli ne laži in bodi zvest dani besedi!

9.      Bodi velikodušen in daj milostni dar vsakemu!

10.  Povsod in vselej bodi prvak dobrega in pravičnega zoper krivico in zlo!

Tu vidimo, da je bila postavljena Cerkev pred Boga; kar uči Cerkev nad to, kar uči Božja beseda. In fanatizem zaukazanega neusmiljenega boja zoper nevernika se prav nič ne razlikuje od tega, kar danes vidimo na primeru islamske religije, ki hoče svoje kraljestvo osvojiti in braniti na tem svetu.

Jezus pa je zahtevo po vrlinah, ki jih je mogoče imeti za plemenite, torej ne pomešane s tem, kar ima za vredno in vrlo svet, povedal v preprostem izreku: »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Kdor je bil rojen v družini s plemenito vzgojo, je zelo veliko dobil, od njega se bo zelo veliko terjalo! Tako biti plemič pred Bogom ni privilegij, ampak neprimerno večja zadolžitev. In to razloži pomen francoskega rekla.

A kako je do pojma »plemenitosti« in »plemenitaštva« sploh prišlo? Danes to tudi med Slovenci vidimo v karikirani, nepristni obliki iskanja »rodovnega drevesa« v upanju, da bi se kje morda vendarle našel kak daljni prednik, ki je v svojem času veljal za plemenitega, za aristokrata, plemiča – in v malo čudni novotariji, da začenjajo dajati svojim otrokom še tretje ime, morda kje tudi še četrto in peto … Ti, ki tako ravnajo, seveda ne vedo, da se resnični plemiči nikoli ne predstavljajo z vsemi svojimi imeni, ampak le z imenom in priimkom kakor vsak drug človek. Serijo njihovih imen, ki pa ima svoj zgodovinski smisel v tem, da naj ta nosilca spominjajo, od kod prihaja, pa preberejo le ob najbolj svečanih trenutkih in pred odprtim grobom. Tudi cesar Franc Jožef se nikoli ni predstavljal z vsemi svojimi imeni, kakor to delajo tisti, ki po napačni poti iščejo plemenitost in svoje otroke večkrat s tem tudi izpostavljajo norčevanju in posmehu v vrtcu, šoli, pa tudi pozneje na delovnem mestu. Temu, ki je res plemič, bodisi po rojstvu ali pa po vedenju, se ni treba postavljati z dodatnimi imeni, to je nov pojav bodisi kupljenega plemstva, kakor je to bilo predvsem v 19. stoletju, ali pa danes iskanega plemstva. Zgodovinsko plemstvo pa se je v resnici začelo razvijati s tem, da so otroci v nekaterih družinah z bolj skrbno vzgojo iz spoštovanja do svojih staršev hoteli vedeti o njihovem življenju, pa tudi o življenju rodu še pred njimi, in če mogoče, še daleč nazaj v zgodovino, predvsem pa so hoteli dobre nauke in zglede svojih prednikov vnesti tudi v svoje življenje. Seveda se je vedno znova kje to prizadevanje izrodilo v zgolj voljo biti imenitnejši od drugih, kar je ravno nasprotje resnične plemenitosti. In če tako, v čem bi torej bila zajeta pristna plemenitost?

Na ravni, o kateri je bil govor doslej, je plemenit tisti, ki v čim večjem krogu ljudi, ki ne prihajajo iz okolja plemenite vzgoje, vendar odkriva prvine človeške plemenitosti, ki so ostale od tega, kar je podedovani in lastni greh v človeku uničil. Kakor je res, da je moder predvsem tisti, ki v najpreprostejših ljudeh in tudi pri otrocih odkriva prvine modrosti, in ne nujno tisti, ki to odkriva pri slavnih imenih šolskega modroslovja, velja to tudi za kategorijo plemenitosti: plemenit je tisti, ki plemenitost odkriva v tistem, ki se je morda sam ne zaveda in tudi drugi tega ne opazijo.

Ko pa kdo v celoti sprejme Božjo besedo za zadnje merilo v presoji vsega drugega, lahko iskanje »rodovnega drevesa« mirno odloži, saj se ne bo prebil le do kakega uglednega prednika v 15. ali celo 12. stoletju po Kristusu, ampak se bo prebil do osmerice tistih, ki jih je Bog edine rešil iz vodovja vesoljnega potopa, kakor to beremo v 7., 8. in 9. poglavju Geneze, ampak bo našel celo svoja prva davna prednika, ki sta skupna vsem ljudem, ki poseljujejo Zemljo, Adama in Evo. A tudi to še ni vse. Če bo to »drevo« iskal v Božji besedi, ne pa v župnijskih kronikah, bo našel svojega ne le prvega zemeljskega, ampak tudi svojega in nas vseh nebeškega Očeta in postal njegov sin ali njegova hči, kar je popolni plemiški stan in popolna dinastična umestitev, ki je zagotovljena vsakemu človeku, tudi najbolj bednemu, iz najtežjih in morda tudi najbolj fizično, moralno in duhovno umazanih razmer, kakor nam zagotavlja Bog sam:

»Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).

Torej člani dinastije. Otroci Najvišjega. Plemstvo najvišjega reda. In če bi bilo v Sloveniji vsaj 3 % njenih ljudi te vrste, bi Švicarji govorili: Saj bi Švica mogla biti druga Slovenija …