Punca z otrokom

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pogost razlog za splav je, da dekleta niso prepričana, če bodo ostala s fantom oz. ali si tega sploh želijo. Mnogo otrok mora kmalu po spočetju umreti zaradi družbene klime, ki mlada dekleta z otrokom odriva na obrobje in jih gleda postrani. Kdor to dela, je soodgovoren za marsikateri splav. Prenehajmo s tem.

Tri kratke resnične zgodbe

1) Pred dvajsetimi leti sem se pogovarjal z mamo in očetom prijatelja. Brez slehernega vrtanja vanju sem izvedel, da oče pravzaprav ni njegov biološki oče. Prijatelj je bil spočet v kratkotrajni zvezi z nekim moškim, ki je odšel in ni hotel o otroku nič slišati. Kmalu potem je mama spoznala novega fanta. Takoj na začetku mu je povedala, da je noseča. Sem rekel gospodu: »To je morala biti težka novica. Kako sta lahko ostala skupaj?« Njegov odgovor me je presenetil in ga do pred kratkim nisem mogel dojeti. Rekel je: »Rad sem jo imel. Zame je bila punca, zato ker je bila noseča, še več vredna.« S punco se je poročil, otrok se je rodil, on ga je posvojil in ga imel vsaj tako rad, kot sina, ki se jima je rodil kasneje v zakonu. Gospod je bil garač, mesar, ki je delal v težkih pogojih in je danes žal že pokojni. Težko so se prebijali iz meseca v mesec. Kljub temu je iz njega odseval mir.

2) Pred časom srečam uspešnega podjetnika. Spoštovanja vrednega, ki je podjetje in precejšnje premoženje ustvaril s pridnostjo in ustvarjalnostjo ter danes daje delo več kot petdesetim zaposlenim. Ob večerji me mimogrede vpraša: »Koliko otrok imate?« Povem mu, da tri. Na kratko se zamisli, obraz se mu pomrači, v oči komaj vidno stopijo solze. »Tudi jaz bi lahko imel tri… Žal imam samo dva… Ne veste, kako ga pogrešam… Takrat sva z ženo imela določene težave in sva se odločila, kot sva se…« Otrok bi bil danes star 25 let. Mož trpi še po 25 letih. Kaj bi dal, da bi čas zavrtel nazaj!?

To je nekaj o pravici do splava iz moškega zornega kota. Tudi moški smo žrtve splava in junaki zmage nad njim. V odločitvi za življenje bodimo dekleta in fantje povezani. Podpirajmo se in v najtežjih preizkušnjah gradimo temelje naših odnosov in naše prihodnosti.

3) Še eno pričevanje: “Na začetku, ko sem ugotovil, da sem se zaljubil v žensko, ki že ima otroka, sem se prestrašil. Vsekakor nisem pričakoval tega kar se je zgodilo. Zaljubljen si, ampak taka situacija zahteva, da se zaljubiš v dva človeka, ne samo v enega. Skrbelo me je tudi, ker nisem poznal očeta otroka in takrat še nisem vedel kakšne odnose imata z mojo punco. Potem sem naredil kot običajno – prepustil sem se toku, da me nese. Prinesel me je do tukaj, kjer sem. Poročen z žensko, ki jo ljubim in najinim otrokom, ki je danes najstnik. Ne znam si več predstavljati, da ga ne bi bilo v mojem življenju. Tiste druge zgodbe, kako je biti z žensko, ki še nima otrok, ne poznam. Ampak zgodba, v kateri sem in jo živim, je čudovita.”

Fantje, ne bojte se punc, če imajo otroka. Oče, ki je sprejel nosečo dekle, je rekel: »Zame je bila punca, zato ker je bila noseča, še več vredna.« In bil je srečen človek.

P.S.
Včeraj sem bil v Škofji Loki in izvedel, da je že decembra umrl p. Angel Kralj, kapucin, molivec, bibliotekar ter veliki prepisovalec rokopisov in odličen prevajalec – (iz stare) nemščine in latinščine. Neprecenljiv je bil njegov prispevek za objavo prepisov in prevodov rokopisov za knjigi o dr. Janezu Evangelistu Kreku in Jakobu Prašnikarju. Ko sem ga vprašal, kako naj se mu oddolžim, je rekel: »Je že v redu, samo to bi te prosil, če bi dal nekaj izvodov za naše kapucinske knjižnice.«

Nekaj dni pred tiskom knjige o Prašnikarju sem mu v pregled poslal njegove prepise in prevode v obliki, kot sem si predstavljal za objavo. Nič ni odgovoril, potem pa zadnji večer kliče po telefonu. Po prijaznem pozdravu in uvodu vpraša: »Ali se knjiga že tiska?«
»Ne še, jutri zjutraj jo oddam,« mu odgovorim.
»Hvala Bogu!«, zavzdihne. (Mislim, da je imel težave z računalnikom in je šele takrat pogledal.)
»Je kaj narobe, sem ga kje polomil?«, v strahu vprašam, ker je bil zelo natančen.
»Ah, ne. Mislim, da bo lepo, samo eno stvar bi prosil: Da me nikjer ne omeniš, da sem jaz kaj delal.«

Ob posameznih »rokopisnih« poglavjih sem ob naslovih zapisal, da gre za njegovo delo ter ga na začetku kratko predstavil in se zahvalil za njegove dragocene strokovne napotke. Nič posebnega, a je bilo preveč za njegovo skromnost. Prepričeval sem ga, pa ni odnehal. Na koncu sem prosil, naj vendarle dovoli, da bo vsaj kje omenjen, saj je to iz čisto strokovnega vidika za knjigo nujno potrebno. V »pogajanjih« je pristal, da je omenjen z enim stavkom v spremnem besedilu in v nekaj opombah.

Bog, daj p. Angelu večni mir in pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.