Ni plebiscit, a …

Predsedniške volitve na martinovo ne glede na izid ne bodo imele tragičnih razsežnosti. Novi (ali stari) predsednik položaja ne bo mogel bistveno poslabšati, a tudi izboljšati ne. Zato bi bilo neumestno nedeljsko glasovanje razglašati za plebiscit.

Obraz Slovencev 

Povedano pa ne pomeni, da sem in bom do rezultata volitev ravnodušen. V zadnjih dveh letih in pol sem velikokrat dovolj jasno povedal, da sem si opravljanje predsedniške vloge predstavljal drugače, kot jo je začrtal njen sedanji nosilec. Nima smisla ponavljati vsega, kar sem zapisal (in kdaj tudi po večkrat ponovil). Spomnim naj samo na to, da so bili predsednikovi odzivi vedno na moč predvidljivi in da se praktično ni zgodilo, da bi kdaj zmogel drugačno in širšo držo od tiste, ki smo mu jo po seriji spodrsljajev, predvsem od začetka leta 2009 naprej, pripisovali. Priložnosti je bilo več kot dovolj, pa do tokratne predvolilne kampanje, ki seveda že zaradi svoje narave ne šteje, ni izkoristil praktično nobene. Ravno tako ni vse do zadnjih intervjujev pred volitvami zmogel nobene kritične refleksije svojega početja. Veliko bolj kot njegov predhodnik in celo bolj kot prvi slovenski predsednik je svoj položaj degradiral na vlogo koleščka v reklamnem stroju ene politične opcije. Njegov odziv ob referendumskih pobudah jasno kaže, da se to kljub predvolilnim bonbončkom ne bi spremenilo niti v drugi petletki.

Zato mi še zdaleč ne bo vseeno, ali bo slovensko volilno telo takšen vzorec še enkrat nagradilo z uspehom. Sicer ne bom presenečen in ne pretirano razočaran, če se bo to zgodilo. Navsezadnje se bo v tem primeru samo ponovila shema, ki se je pojavila že čisto na začetku slovenske demokratične epizode po letu 1990. In ker sta ta država in ta družba edini, ki ju imamo, bo treba s takšnim njunim obrazom, ki nam nemara ni všeč, pač živeti še naprej kot doslej.

Za drugačnega predsednika 

Kajpak lahko rečemo, da je slovenska praksa, kar se predsednika tiče, na čudna pota skrenila na samem začetku. Politika in javnost sta na mestu šefa države vseskozi hoteli človeka, ki bi se vtikal v najbolj obrobna politična vprašanja in igral nekakšnega ljudskega tribuna v službi starih, v veliki meri propadlih iluzij. V tem smislu so Slovenci v Danilu Türku dobili idelnega predsednika. Toda šlo bi tudi drugače, a za to nikoli v preteklih dvajsetih letih nikoli ni bilo pravega posluha. Široke osebnosti brez strupene sape politikantskih uradnikov, kakršna je recimo nemški predsednik Gauck, na slovenskih predsedniških volitvah nikoli ne bi imele resnih možnosti. Tako so se Slovenci odločili na prvih predsedniških volitvah in svoji izbiri ostali vedno zvesti.

Davek opisanemu nagnjenju slovenskih volivcev v večji ali manjši meri plačuje tudi bera letošnjih kandidatov. Vendar kljub pomanjkljivostim ni vsa trojica enako vkopana v tisti za vselej minuli preteklosti, h kateri se hrepeneče ozira toliko državljanov. In že, če bi bili slednji pripravljeni vsaj nekoliko odstopiti od zazrtosti v lik predsednika, kakor se je žal izoblikoval po letu 1990, in ne bi glasovali za njegov najizrazitejši odraz, bi bil to korak naprej.