Ne spomnim se več natančno, s kakšnim sloganom so Socialni demokrati šli na zadnje volitve. Mislim, da je beseda tekla o odgovornosti za spremembe. Pa to pravzaprav ni in nikoli ni bilo pomembno. 21. septembra 2008 so svojo zmago dolgovali naključju. Naključju, da jih je vodil Borut Pahor. Volivci so jih obkrožali, ker so verjeli, da lahko le on porazi Janeza Janšo. Imeli so prav. Če tezo nekoliko zašilimo, kakšni dve tretjini poslancev socialne demokracije v sedanjem sklicu parlamenta in vsi člani njegovega kabineta svoje položaje dolgujejo neposredno politiku iz Vrtojbe. Pravzaprav bi nekateri morda celo zasedali kak fotelj, toda njihov vladni šef bi bil neki mož po imenu Janez Janša.
Čez tri leta se vse povrne
Zato se lahko zdi čisto spodobno in pravično, da bi, kot so skupaj z njim zrasli, v družbi z njim poniknili, nekateri (verjetno večina poslancev) v nepomembnost, drugi zgolj v opozicijo. Ker kakor je bil Pahor nekoč edini, ki bi lahko ubil zmaja, je danes, kot ni težko priznati, za povprečnega Slovenca obraz krize te vlade, najsi so razlogi zanjo še tako večplastni. Ampak ljudem na stolčkih še malo ni do tega, da bi se potopili skupaj s padlim šefom. Kar priča o njihovem zdravem preživetvenem nagonu. Nič nočejo slišati o tem, da bi bili komur koli, najmanj pa Pahorju, kakor koli dolžni svoj vzpon. In nič jih ni sram, ko se ozirajo – eni bolj, drugi manj javno – po obrazih, ki bi jim užitke vladanja podaljšali vsaj za dobro leto dni.
Borutov svet
Tukaj pa so trčili ob čer, na katero so najmanj računali. Borut Pahor v njihovih računih nikoli po letu 2008, seveda niti prej ne, ni bil kakšna pomembna postavka. Do njega so se vseskozi vedli pišmevuhovsko. Mu dali vedeti, da je pravzaprav nebodigatreba po sili razmer, od katerega je na stotine boljših. Da je nekak premier na preklic. Celo obstranski opazovalci smo v veliki meri odkupili zgodbo, češ, ni Pahor zaslužen zanje, ampak so oni zanj. Nekaj premora je premier dobil samo enkrat, ob arbitražnem referendumu, kjer je zmago izbojeval tako rekoč sam. A šlo je za prekratek intermezzo.
Potem mu ob izrazito mlačni lastni stranki in vsesplošno nenaklonjenem okolju med tako imenovanimi “partnerji” niti ni preostalo drugega, kot da je sčasoma povsem odtaval. Odtaval v Borutov svet, kamor nihče ne more zares z njim in za njim. Druga plat medalje je kajpak, da se tam ne ozira ne na koalicijo ne na stranke, ne na predsednika države ne na tako imenovane “mnenjske voditelje”. To pomeni še, da se ga s položaja ne da spraviti brez velikega hrupa. Ker bo v svojem svetu brcal in naš svet bo njegove brce slišal.
Socialdemokrati in evtanazija
V najhujši zadregi je trenutno (nominalno) njegova stranka. Naključje volilnega večera jo je udarilo z največjo srečo in največjo grozo. Zdaj je jasno, da je “zamočila”. Po treh letih na oblasti je bolj bleda kot kdaj prej. Ni izkoristila priložnosti, da bi se profilirala, kot Borut Pahor dolgih let na njenem čelu ni izkoristil, da bi si v njej pridelal vsaj četico zvestih podpornikov. In tudi zaradi tega sedaj ne more kar brez besed pritrditi žaganju svojega predsednika od zunaj. Čeprav je marsikomu med člani in zlasti med volivci SD ljubljanski župan neskončno bližji kot Pahor, bi bilo preprosto nespodobno, da bi ga kar uvozila. Po drugi strani v lastnih vrstah vsaj med vidnimi člani nima nikogar, ki bi dosegal Pahorja, kaj šele Janšo. Finančni minister je ideološko mogoče res trdorokec, a se tako ne vede v zadostni meri. Poleg tega je potiskanje finančnega ministra v časih krize v ospredju podobno mahanju z rdečo cunjo pred očmi volivcev.
Čeprav je na videz drugače, bi torej za socialdemokrate v tem trenutku politično evtanazijo pomenila ravno odpoved premierju. Če mandata že niso izkoristili za izgradnjo stranke, pač pa zgolj za sladkanje z medom oblasti, kjer so bili skoraj vsi “partnerji” očitno uspešnejši od njih, morajo zdaj pokazati vsaj toliko pokončnosti, da do konca izpolnijo urok, ki se je nadnje – povsem nepripravljene – zgrnil tretjo septembrsko nedeljo pred nekaj leti. Kot kaže ankaranska saga, s katero je koalicija povsem sama odprla novo nepotrebno fronto, je alternativa samo še leto dni igračkanja in obmetavanja med sorodniki v peskovniku.
Foto: Wikipedia
