Aktualna oblast je na dobri polovici svojega mandata, a zdi se, da je njeno gorivo že krepko na rezervi. To, da vlada ni priljubljena, ni nič presenetljivega in novega. Še zlasti ne ob gospodarski situaciji, ki smo ji trenutno priča v Sloveniji. Če obstaja v tem trenutku vsaj eno stičišče med levico in desnico, ali pa med politično elito in ljudstvom, se zdi, da je v mnenju, da je Borut Pahor nesposoben predsednik vlade.
Kdo bo zamenjal Boruta
Skoraj ne mine dan, ko se v javnosti ne bi pojavilo vprašanje, kdo bo na čelu vlade zamenjal Boruta Pahorja. Najaktualnejše ime, ki se je v javnosti nedavno pojavilo (verjetno bolj kot provokacija), je stari dobri ata Kučan. Oče slovenskega naroda, svet in preklet za svoje ljudstvo. Kučan nikoli ni izstopil iz slovenskega političnega prostora. Formalno se je sicer upokojil, je pa slovenska politična elita (leva in desna) vedno poskrbela, da je, z večjimi ali manjšimi presledki, konstantno vsaj duhovno prisoten. Za ene kot moralna avtoriteta, za druge kot ‘old boy’, človek iz ozadja, ki vleče vse niti te družbe, simbol nekdanjega nedemokratičnega režima.
Vendar problem ni Kučan. Problem slovenske družbe je ‘sindrom Kučan’. To, da se Kučana vedno znova aktualizira v slovenskem političnem prostoru je fenomen Slovenije, ki kaže po eni strani na pomanjkanje avtoritet, ki bi med ljudstvom bile percepirane kot take, po drugi strani pa bolehno iskanje ‘rešiteljev naroda’.
Večna generacija
Problem politike v Sloveniji je med drugim tudi ta, da t.i. prva generacija politikov praviloma ne prepusti prostora mlajšim generacijam.
Vzrokov za to je vsekakor več. Eden je v tem, da imamo v Sloveniji kar nekaj t.i. kariernih politikov, ki pravzaprav drugega v življenju (v profesionalnem smislu) niti niso počeli. Ti se bodo na vsak način še naprej oklepali svojih funkcij, po možnosti vse tja do penzije ali pa še čez.
Drugi vzrok lahko iščemo v tem, da se v Sloveniji ustvarja iluzija, da nimamo zadosti velikega konglomerata kadrov, ki bi vstopili v politiko. To iluzijo praviloma ustvarjajo tisti, ki želijo ostati nepogrešljivi in se čutijo ogrožene. Javnost je to iluzijo tudi pretežno sprejela. Kako si naj sicer razlagamo pravzaprav bolehno iskanje novih rešiteljev v starih obrazih? Ali pa prepoznavanje novih alternativ v starih politikih, ki so ustanovili ‘novo’ stranko? Spremenjena je preobleka, ljudje so isti. Ali pa morda resnično verjamemo, da se nova politika ustvarja s z istimi obrazi a v drugi preobleki?
Tretji razlog, ki ga sam vidim, je v nezainteresiranosti mladih, da ni novih potencialov za politiko. Ravno te dni je javnosti dostopna obsežna raziskava Mladina 2010. V njej raziskovalci med drugim jasno ugotavljajo, da se ‘slovenska mladina v primerjavi z evropskimi vrstniki od leta 1995 naprej občutno manj zanima za politiko, prav tako pa izmed vseh držav EU27 mladi v Sloveniji politiki pripisujejo najnižji pomen v njihovem življenju.’ Ta odnos slikovito povzame izjava mladega anketiranca za Tv Slovenija, ki je dejal: ‘Politika v bistvu tudi mene ne zanima toliko, ker ko gledam, mi je pač slabo.’
Politika žrtev lastne igre
Nizek ugled politike (ki sicer ni samo fenomen Slovenije) ima za družbo vrsto negativnih posledic. Ena izmed teh je, da politika postaja vse manj atraktivna za sposobne ljudi, ki si ne želijo umazati ugleda z vstopom v politiko. V Sloveniji smo danes prišli v situacijo, ko so politični konflikti tako osebni in močni, da se pola medsebojno nezadržno oddaljujeta. Seveda so politiki med seboj tudi tekmeci za glasove volivcev. Vendar je zadeva eskalirala do te mere, da je politika postala žrtev lastne igre. Ne glede na to, kdo bo naslednji mandatar (verjetno bi samo po čudežu to lahko bil Pahor), bo postavljen v lose-lose situacijo katero je sam na nek način pomagal ustvarjati. To intenziviranje nezadovoljstva s politiko se je še posebej začelo od Janševega mandata naprej. Janšo so reševali relativno ugodni gospodarski kazalci, kljub temu pa smo že v času njegovega mandata bili nemalokrat priča umetnemu ustvarjanju izrednih razmer. Sedaj, ko je na oblasti levica, je situacija še nekoliko slabša, saj tudi sama levica ni zadovoljna s Pahorjem. Edino orožje, ki ji v tem trenutku ostane (poleg diskreditacije nasprotnika) je projeciranje nezadovoljstva z oblastjo na nezadovoljstvo s politiko nasploh. S tem se odgovornost razprši.
Počasi je čas, da se tudi v slovenski politiki zamenja generacija. Obeti zaenkrat niso najboljši. Po eni strani se aktualni politiki oklepajo svojih funkcij za vsako ceno in nič ni videti, da bi se svojim funkcijam bili pripravljeni odpovedati, po drugi strani pa na vidiku ni videti novih potencialov, onkraj etablirane politike.
Slovenska politika včasih spominja skoraj na poceni mehiške nadaljevanke, kjer glavni akterji med seboj osebno obračunavajo, ljudstvo pa neumorno spremlja vsak njihov gib. Ob vedno istih akterjih in banalnih zapletih ni čudno, da se ljudem ob spremljanju njihovih predstav obrača želodec. Dokler bodo slovenski politiki glavne medijske zvezde rumenega tiska in dokler bo politika pribežališče takih kadrov, ki drugje ne morejo uspeti, funkcijo pa dobijo zgolj zaradi lojalnosti stranki in dokler so uspešni, sposobni Slovenci ne bodo videli motiva za vstop v politiko ali pa jim s strani starih političnih botrov, ki imajo Slovenijo za svoj plen in korito, ne bo prepuščeno, tako dolgo se bomo vrteli v začaranem krogu. Vedno bolj glasni so pozivi k nastajanju nekih novih gibanj, ki naj bi na nek način zamenjale etablirane stranke. V resnici pa je najbrž tovrstne pozive treba jemati kot naveličanost s starimi obrazi. Dokler se ti ne bodo zamenjali, bo ljudstvo vedno bolj nezadovoljno, ne glede na to katera barva bo na oblasti. Stara nova politika pa bo govorila o reformah, klavzurah, novih politikah, novih formulah, partnerstvih, v resnici pa bo šlo za iskanje novih PR potez za stare, preverjene kadre.
Viri: Raziskava Mladina 2010
Foto: Vlada RS
