Neverjetno visoko število slovenskih kandidatov za goriški občinski svet na bližnjih volitvah nam govori predvsem o tem, kako vse manj smo narodna skupnost in vse bolj le posamezniki v tej družbi neoprijemljivih, nedorečenih in “vsegliharskih” odnosov.
Če je to krasna, a predvsem žalostna slika družbenega razkroja naše narodne skupnosti, pa nam kaže tudi to, da se politično udejstvovanje vse bolj premika z osi strank na individualno os, povedano zelo grobo: posameznik skrbi za lastno uveljavitev, za narodno skupnost mu ni kaj dosti mar.
V časih, ko se je še vedelo, kdo je kdo, v časih pred padcem berlinskega zidu torej, je takrat najvidnejši slovenski politik v nekdanji Jugoslaviji za stranko Slovenska skupnost dejal, da je kot lakmusov papir, kaže namreč, kakšno je stanje v narodni manjšini. Govorimo o časih, ko se je še vedelo, kaj je levica in tudi to, kaj stranka Slovenska skupnost je.
Časi se spreminjajo in mi v njih, a vseeno!
Če smo lahko upravičeno zaskrbljeni za uveljavitev kandidatov stranke Slovenska skupnost, smo lahko prav tako zaskrbljeni za uveljavitev kandidatov na levici ali vsaj na tistem polu, ki smo ga nekoč imenovali levica, v njej pa je vedno igrala pomembno vlogo slovenska komponenta, kot se je reklo.
Ta razkroj naše narodne skupnosti je odraz časov, to je res, govori nam pa tudi o izbirah posameznikov, ki so lastne ambicije dali pred izbire strank, nekateri od njih imajo tudi zelo kratek zgodovinski spomin, kot je pred dnevi dejal zmeren politik. Na Goriškem imamo tako množico kandidatov, ki se predstavljajo na vseh občinskih listah, tudi na tisti desnici, ki nam nikdar ni bila, kot narodni skupnosti!, naklonjena.
Mislim, da ni potrebno biti velik strokovnjak, da je lahko vsakomur jasno, da smo kot narodna skupnost v težavah, velikih težavah, predvsem zato, ker ne znamo v svoji sredi poenotiti vrst, ko gre za pomembne zadeve.
Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza, naši krovni organizaciji torej, sta zadnje leto stalno opozarjali na dejstvo, da se nam vse bolj izmika prostor v politiki, da imamo vse manj političnih predstavnikov na vseh ravneh, kot tudi nimamo zagotovljenega političnega predstavništva. Kot krovni organizaciji sta storili to prav, ker sta v bistvu tista baza volilcev, ki je jedro naše narodne skupnosti. Vsak s svojega zornega kota sta to počela tudi edina dva deželna svetnika.
V politiki nikoli ne smeš reči, da je prepozno, saj je politika umetnost možnega!
Čas pa bi že bil, da bi se politika, ki skrbi za našo narodno skupnost, vsaj zamislila nad tem, da nagovarja vse manj ljudi.
Da je to res, priča razpršenost slovenskih kandidatov, ki kar kliče po novih prijemih v naši sredi!
Če hočemo ostati narodna skupnost, seveda!
