Čeprav se po navadi reče, da se juhe nikdar ne poje tako vroče, kot je skuhana, pa moramo ob odstopu štirih slovenskih predstavnikov Sveta slovenskih organizacij in stranke Slovenska skupnost iz deželne komisije za porazdeljevanje finančne pomoči naši narodni skupnosti vseeno napisati, …
… da je bilo to dejanje potrebno, saj imamo že dalj časa več kot samo vtis, da gre pri odločitvah ob delitvi državne finančne pomoči za slovenske organizacije in ustanove v naši deželi za golo in očitno sprenevedanje in za tisto, kar je lepo ubesedil ob odstopu predsednik SSO Walter Bandelj, ko je dejal, da gre pri odločitvi deželnega odbornika, da samovoljno razdeli sredstva in tako prisili glasbeni šoli, da se združita, “za diktaturo”.
Dejstvo, da deželni odbornik sam odloča o tem, da se morata združiti glasbeni šoli Emil Komel in Glasbena matica, je nevzdržno in prava sramota za vso slovensko narodno skupnost v Italiji, predvsem pa posmeh komisiji ter seveda vsaki obliki demokratičnega dogovarjanja. Tudi podatek, da je šola Komel pred dvema letoma prejela 150 tisoč evrov, a le zato, da se združi z Glasbeno matico, spada v samovoljno obliko “odločanja z vrha”.
Za osvežitev spomina povejmo, da je 150 tisoč evrov prejel leto prej Novi Matajur, brez vsakih pogojevanj, medtem ko je naš izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva, ko se je znašel v veliki finančni stiski, prejel za leto 2016 in za letos za več kot polovico manj sredstev, kar kaže na to, da nismo vsi enaki, mar ne?
Čudno je tudi to, da je isti odbornik sam odločil, da Primorski dnevnik prejme letos 300 tisoč evrov državne pomoči, da “se utrdi”. Komisija niti razpravljala ni o tem! Za šolo Komel torej pogojevanje, za druge ne?
Da gre za arogantno in cinično izigravanje komisije, je več kot očitno, a nekaterim to ugaja, vsaj tako vidimo, ko beremo samo o tem, da je šola Emil Komel problem, kot smo tudi slišali, naj bi se dal denar za popravilo Kulturnega doma v Trstu, o čemer pa tudi, tako kot ne za Primorski dnevnik, komisija doslej ni razpravljala. Ponavljamo, da gre za državni denar, ki je namenjen slovenski narodni manjšini v Italiji, ne za deželni denar.
Brali smo tudi, da je projekt Stadion 1. maj v Trstu, ki bo stal milijone, vedno državnega denarja, deležen “široke podpore”. Sami bi raje napisali, da so se za ta projekt odločili odgovorni, bil pa je in je še deležen številnih javnih pomislekov vodilnih naših primarnih ustanov v težavah; na srečanjih v Nabrežini kot na seji deželnega sveta SSO, če omenimo samo ti dve odmevni srečanji.
Pri nas vedno vsi radi poudarjamo, da smo demokrati, da se odloča vse javno in pod soncem, vsem na očeh in ne kje drugje. Tokrat je jasno, da to ni res.
Večkrat smo že javno povedali, da smo proti vsem nasilnim združevanjem in diktatorskim pogojevanjem, kot smo tudi jasno povedali, da so “eni bolj enaki od drugih”, prosto po Orwellu. To lahko mirno ponavljamo, ker smo sad združitve dveh tednikov, ki je bila narejena pred več kot 20 leti, edina doslej.
Da smo vsi sprenevedanja siti, je jasno, kot še enkrat ponavljamo, da politika cinizma in arogance ne pelje nikamor, kar se je že videlo na državni ravni, ko so predvsem mladi volivci Renzija poslali lepo domov!