V Slovenskem času smo lahko pred kratkim prebrali besede dr. B. M. Zupančiča o sprenevedanju Evropskega sodišča za človekove pravice. Pravno subjektiviteto je namreč pripoznalo nekemu človeku, ki je že v popolnem nevrovegetativnem stanju, hkrati pa taiste subjektivitete ne priznava zarodku, ki se še kako odziva na dražljaje iz okolice.
Podobno oklevanje v priznavanju zarodka kot osebe je živela tudi Abby Johnson. Celo nasprotno! Potem ko je bila sama deležna dveh nepreventivnih posegov na kliniki organizacije Palnned Parenthood, se je pridružila tem »humanitarcem«. Najprej kot prostovoljka, potem je to postala njena služba, v kateri se je zaradi predanosti delu povzpela do vodje ene izmed podružnic.
Film Unplanned (Nenačrtovan) govori o njeni poti. Šele v osmem letu služenja tej organizaciji je doumela, da je njeno delo pomoč pri ubijanju živih bitij: majhnih soljudi. Nič ni pomagalo, da so ji skušali oči že prej odpreti njeni starši in mož. Ko je nekega dne prisostvovala celotnemu procesu »rešitve težav neke nosečnice«, je spoznala, kaj se v resnici pri tem dogaja.
Tako imamo sedaj film, ki ni plod novinarskega raziskovanja, pač pa spoznanja osebe, ki je bila eno izmed osrednjih koles te dobro podmazane mašinerije. Filmsko pričevanje je seveda kruto, saj drugačno glede na dogajanje pač ne more biti. Zaradi sporočilne moči, ki jo ima, pa ga je Nicholas Healy na spletni strani National Catholic Register primerjal s knjigo Koča strica Toma.
Koča strica Toma
Pisateljica H. B. Stowe je napisala knjigo, ki je postala druga najbolje prodajana knjiga 19. stoletja (za Svetim pismom). Najprej je izhajala kot tedenski podlistek (1851), leto pozneje pa je luč sveta zagledala kot knjiga. (Zveni neverjetno, a dva neodvisna slovenska prevoda sta bila bralcem na voljo že leta 1853. Malavašičev prevod je dostopen tudi prek dLib.si.) Vsebino najbrž poznamo: opis nečloveškega življenja sužnjev v južnih državah ZDA.
Seveda so jo na jugu ZDA obtoževali, da sploh ne pozna razmer pri njih. Kar nekaj piscev s tega področja je kot protiutež napisalo knjige, ki so prikazovale skoraj idilično življenje sužnjev. Na vse to je pisateljica odgovorila z dodatno knjigo, v kateri je zbrala več pričevanj o dejanskem življenju sužnjev. Nadaljevanje poznamo: vojna in odprava suženjstva leta 1865. Tako sta ostali le še dve državi z uzakonjenim suženjstvom na našem planetu.
V nasprotju s pisateljico, ki res nikoli ni bila na plantažah južnih držav, pa je Abby Johnson bila v samem središču dogajanja. Kljub vsem materialnim dokazom, ki kažejo, za kaj gre, se bo tudi za pričevalko našega časa našlo sto in sto ugovorov. A upati je, da bo omenjeni film le imel nekaj vpliva; da bo mnogim odprl oči, kot je veliko ljudi o nesprejemljivosti suženjstva in zakonov, ki so ga legalizirali, prepričal literarno sicer ne najboljši roman 19. stoletja.
Za film Nenačrtovan ne bo le vetra, lahko se nadejamo kar viharja
Končajmo s filmom »Žeti veter« (Inherit the Wind). Tudi to zgodbo večina bralcev pozna. Gre za sodni proces proti učitelju, ki je leta 1925 na neki šoli v državi Tennessee poučeval Darwinovo evolucijsko teorijo. In kako spada omenjeni film v ta zapis?
Nočem biti prerok, a nekaj podobnega pričakujem, če bo kakšen učitelj zadnjih razredov osnove šole ali v srednji šoli film Nenačrtovan zavrtel učencem oziroma dijakom na eni izmed državnih šol. V tem primeru ne bo le vetra, lahko se nadejamo kar viharja.
