Marko Hatlak je harmonikar. Ta inštrument mu daje ogromno umetniškega prostora, ki ga neutrudno polni s povsem različnimi projekti. Tako ga slovenska glasbena publika lahko občuduje v izvedbah baročne glasbe, tanga, folka, džez roka. Ima tudi več zasedb: Terrafolk, FUNtango, Kapobanda, Marko Hatlak band, veliko pa nastopa tudi solistično. Čas, ki ga je bilo zaradi pandemije več tudi zanj osebno, je izkoristil za ustvarjanje. Pisal je nove skladbe in intenzivno igral Bacha. Zdaj tako končuje snemanje dveh plošč, o katerih se bova pogovarjala.
Marko Hatlak, ali obstaja racionalen opis vaše skrajno eklektične zgodbe v glasbi. To plutje po različnih stilih ima svoje razloge, korenine?
Tu ni nobenih presenečenj, to je enostavno ljubezen do glasbe. Je pa res, da me v življenju zanima veliko različnih stvari, od športa do alpinizma, do bicikla, plavanja, čolnov, avionov, motorjev, literature, kiparstva. Različne stvari me zanimajo. Prav tako pa je muzika tako abstraktna zadeva in ima toliko lepih oblik, da se mi zdi prekratko življenje, da bi se moral nujno odločit samo za eno. Tako da potem raje raziskujem, sicer bolj počasi, kot če bi se odločil za samo eno smer, ampak zame je to polno glasbeno doživljanje, od resnejše glasbe, če temu lahko tako rečemo, stare glasbe pa vse do začetka 20. stoletja, ko se je zgodil prelom, in popularne glasbe, ki ponuja tudi fenomenalne izvajalce, recimo Miles Davis, Stevie Wonder, pa latino mojstri, recimo Michel Camilo, navsezadnje tudi skupina Toto, ki jo res obožujem.
Sem pa že kot mladec poslušal veliko rokovske muzike, tako da imam tudi metalske zgodbe, česar ljudje ne vedo, tudi pel sem zelo metalske reči s krulečim glasom. Tu gre tudi za nezavedno, nekaj me potegne in enostavno tako potegne, dokler se ne počutim, da sem se upehal. Neham in potem se ponavadi lotim nečesa popolnoma nasprotnega, iz miru v nemir in iz nemira spet nekako v mir.
Mama je Marka Hatlaka spodbujala, naj razvije ves svoj talent
Kako pa ste se odločili za inštrument? Formalno ste se odločili za harmoniko, toda zgodba harmonike je hudo delikatna. Na Gorenjskem imamo takšno, na Dolenjskem je čisto drugačna; različne imajo tudi na Primorskem, v Parizu in Argentini. Od kod vaša izbira?
Bilo je tako kot pri večini otrok: starši so se odločili za glasbeno šolo. Mati je bila defektologinja in je sama znala nekaj pesmi zaigrati na klavir z dvema prstoma. In je rekla: »Veš Marko, ko boš takole v tercah igral, boš pa že znal nekaj.« In potem je na koncu rekla: »Veš Marko, ko boš pa z vsemi desetimi prsti igral, potem boš pa dober harmonikar.«
Zveni preprosto, ampak gospa mamica me je hotela opozoriti, da je treba izkoristiti ves dar, ki ga imaš, in vse možnosti, ki so ti ponujene. Harmonika mi sprva ni ležala, ker kot mladec v idrijskem okolju z njo nisem bil dovolj kul, zato sem se lotil tudi bobnov, kitare, petja. Kasneje je vse to samo pridodalo zgodbi, zato hvala za to ne narodno zabavno okolje, ki mi je generiralo veliko druge širine.
Nisem pa nikoli odnehal s harmoniko. Konec osnovne šole sem imel solistični koncert v Idrijskem muzeju in takrat naredil sprejemne za srednjo glasbeno šolo, kjer pa se je plošča obrnila. Mogoče najtežji del v mojem življenju, poleg zaključka podiplomskega študija, je bila prav srednja šola. Naenkrat se je bilo treba učiti zelo težke skladbe. Preskok je bil enormen, poleg vseh glasbenih predmetov sem imel še vse splošne predmete. Živel sem v dijaškem domu blizu Doma Ivana Cankarja na Poljanski cesti v Ljubljani, tako da je bilo noro, naši hormoni so poblazneli. Vse to nadzorovati, je bilo kar težko. Se mi zdi, da je potem, ko sem prišel v Nemčijo, končno nastopil nekakšen mir, kjer sem se lahko po cele dneve posvetil glasbi. Weimar je Bachovo mesto, Schillerjevo, Goethejevo. S tem mestom so povezani Chopin, Puškin in mnogi drugi.
Harmonika mu ponuja izredno širino glasbenega izražanja
To me je izredno inspiriralo, se prav spomnim, morda sem bil zelo osamljen, daleč od doma. Ko si star 19 let in tisoč kilometrov od doma in brez denarja, je kar hudo. Ta fantazija, ta sen imaš v sebi, ni ga treba kupiti. Na srečo sem ga imel in hvala Bogu, da se je del teh sanj uresničil tudi na glasbenih odrih kasneje. Danes imam harmoniko zelo zelo rad, ker ponuja izredno širino, začenši z zabavno glasbo, salonski francoski musette; kasneje se je inštrument povečeval, vedno je dobival nove registre, potem je dobil melodični bas.
Po drugi svetovni vojni se je začela igrati originalna glasba, moderna glasba in obenem tudi dela starih skladateljev: Scarlatija, Händla, Bacha, Frescobaldija, Couperina. Potem je prišel analogni sintetizator, z mehom kontroliraš dinamiko. Kasneje sem poskusil s tangom, igrali smo v Terrafolku, že takrat smo igrali svetovne mojstre, sedaj pa delam tudi latin fank, pop rok, džez z Marko Hatlak bendom. Obenem poskušam ohraniti tudi klasično integriteto, ravno sem posnel solistično ploščo z deli Johanna Sebastiana Bacha, ki je zame alfa in omega.
Johann Sebastian Bach, tako meni Marko Hatlak, je težak in genialen skladatelj
Johann Sebastian Bach. Po naključju sem pred pogovorom poslušal njegove suite. Sedaj ste v cerkvi v Crngrobu posneli njegovo glasbo za novo ploščo. Kako ste se sploh upali lotiti te glasbe?
Mene Bach spremlja že od osnovne šole, vendar sem zares igral njegove skladbe šele v srednji šoli, takrat sem igral Francosko suito številka 4, sedaj sem posnel še številko 6. Da, Bach je bil vedno tu. Bacha mi je bilo težko zaigrati na odru, ker sem morda bolj temperamenten izvajalec in je zame vedno izziv, sprostiti se na odru do te mere, da zameditiram, ker je človek na odru avtomatično pod stresom. Vedno sem občudoval te velike mojstre baroka, kako se potopijo v svoj svet in enostavno ponotranjeno izvajajo glasbo, na noter. Tudi sam verjamem, da se v notranjosti človeka skrivajo največje skrivnosti.
Se mi zdi, da je Bach naravnost idealen. Bach je tudi tak, da ga lahko vedno znova igraš, nikoli ga ne znaš dovolj, zmeraj odkriješ nekaj novega. Tako je ritmično bogat, ves čas modulira, stalno se spreminja, obenem ima vedno motiv, fugo, nekakšno ozadje, ki človeka vedno spremlja. Res je večplasten. In sedaj, ko berem knjigo o razliki med Bachom in Händlom: v osnovi je ta, da ima Bach vedno za osnovo v globini koral, koral je pa globoko religiozno izročilo. Bach kot goreč luteran. Bach ima vse, ima lepo melodijo, ima krasen ritem, je lahkoten in je bogat in barok. Kot če gledamo baročno slikarstvo. To je tako težko in obenem je tako genialno. Danes tako težko komentiramo take reči, ker je povprečje tako nizko, to je moje osebno mnenje. Se mi vedno zdi preizkus z Bachom, ali še lahko zaigram.
Ko smo študirali, smo imeli cele dneve čas. Sedaj je pa družina in teže najdem mir. Že ko sem bil v New Yorku leta 2019, sem začel pripravljati Bacha, sedaj pa se je v tem vakuumu kulture to lahko zgodilo. Z Iztokom Zupanom sva šla v Crngrob in posnela tri Bachove suite: Partito številka dve, Angleško suito številka pet ter Francosko suito številka šest. To ni moja zadnja Bachova plošča.
In kje bo plošča izšla?
Izšla bo pri založbi Klopotec Iztoka Zupana, tako kot večina mojih plošč. On je moj veliki kulturni podpornik že vsa leta in izreden človek. Vedno delava čim bolj naravne posnetke, čim manj izumetničene, v enem kosu. Potrebujem ljudi, ki imajo potrpljenje, ko snemam Bacha. Potrebujem mir. Nič se ne sme premakniti v tem prostoru, težko toliko zmeditiram v tem stresnem času.
Marko Hatlak z vrhunskimi glasbeniki išče popularnejšo glasbo na visoki umetniški ravni
Še eno zgodbo morava obnoviti, to je snemanje te, čisto zadnje plošče, kjer sem bil tudi nekaj malega prisoten. Zvrsti glasbe nisem znal določiti, morda džez rok?
Pred leti sem naredil homage Jožetu Kampiču, ki je naš največji džezovski harmonikar, a ga je žal večina pozabila. Takrat sem igral z Jazz big bandom RTV Slovenije in smo se dobro ujeli. Takrat se je porodila ideja, da bi naredil kaj podobnega. Vedno sem imel veliko projektov, ampak nobenega z bobni, tolkali. Kot mladec sem bil močan roker in bi šel igrat tudi na stadion. In to je tak bend, s katerim pa nekako lahko grem na velike odre in glasne festivale. V ekipi imam izredne genialce: Žiga Kožar, bobni, Lazaro Zumeta, tolkala, violina, Leon Firšt, klavir, Erik Čibokli, bas. Tu iščem popularnejšo plat, ampak še vedno je vse na visokem umetniškem nivoju.
Razlika je tudi ta, da veliko pojem pa da sem avtor večine skladb. To je bila moja velika želja, da bi sam nekaj napisal, da bi sam poskušal nekaj izraziti. Ko ustvarjaš kot avtor, je tisto prvinsko, primarno. Bend me je podprl, to je naša druga plošča, izdali jo bomo pri Dallas records, ne vem še kdaj. Sedaj ni čas za divjanje, čez poletje pa bomo objavili kakšno pesem. Glasba pa je latino, funk, pop, rok, džez, balkan fusion.
Velika razlika je tudi ta, da sem si dal vgraditi midi sistem na harmoniko pri Totter Midiju iz Mengša, ki je genialec za te stvari. Z enim kablom se harmonika spremeni v kar hočeš, tako da lahko igram od hammonda, do synth zvokov, do violin, godalnega kvarteta, trobent in vsega. Problem je bil tudi vedno ta, da tam, kjer je glasen bend, se manj sliši harmonika, z novo ploščo pa bo nov zvok Hatlak. Poskusil bom novo poglavje.
Kako bo s koncerti letos poleti, jeseni?
Nekaj koncertov se je pojavilo, največji med njimi je 21. julija na Festivalu Ljubljana, kjer bom predstavil ploščo z Bachovimi skladbami. Nastopal bom tudi v Italiji z enim največjih italijanskih igralcev, z bendom bo nekaj koncertov, 2. julija v Novi Gorici, 31. julija v Vipavskem Križu. Tudi z etno zasedbo, s Kapobando bomo imeli nekaj koncertov. Upam, da se korona ne opogumi in se prehitro ne vrne. Ljudje si težko predstavljajo, da ko ustaviš ta voz, ga je treba spet nazaj pognati, ponavadi to traja eno leto in še več. Upam, da se oktobra ne bo spet vse zaprlo; če se bo, bom pa spet komponiral.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.