Človekove pravice po rusko

Naši ljubi gostje pri Ruski kapelici in človekove pravice po rusko.

Kljub temu da je Evropska unija marca 2014 sprejela omejevalne gospodarske ukrepe proti Rusiji zaradi kršitve ukrajinske suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti, saj je nezakonito zasedla in priključila Krim in Sevastopol, se je slovenska zunanja politika obnašala precej nelojalno in je zapravila vso svojo kredibilnost, ki jo je imela ob vstopu v EU in Nato ter ob uspešnem predsedovanju Svetu EU leta 2008.

Kljub sankcijam je Slovenija vzdrževala boljše odnose do Rusije kot do ZDA. Ruski predsednik Vladimir Putin je celo ob stoti obletnici Ruske kapelice leta 2016 uradno obiskal Slovenijo in izkoristil edinstveno priliko, da stopi na tla EU. Izrazil je hvaležnost za to priliko. Leto dni prej pa je bil na obisku Dimitrij Medvedjev. Prejšnji zunanji minister Karel Erjavec je bil večkrat v Moskvi, ne pa tudi v Washingtonu. Novembra 2017 je bil skupaj z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in ministrico za delo Anjo Kopač Mrak odlikovan z redom prijateljstva.

V Sloveniji dnevni časopisi, predvsem pa tudi javna televizija, kar pogosto o neljubih temah zelo selektivno poročajo. To se je npr. izkazalo pred nekaj meseci, ko je bil v Državnem svetu mednarodni posvet, ki je bil posvečen spominu doma in v tujini zelo odmevne razstave pred dvajsetimi leti z naslovom »Temna stran meseca«. Tudi o tem, da je Evropska platforma spomina in vesti prav v sklopu tega posveta dala nagrado ukrajinskemu disidentu režiserju Olegu Sencovu, ki je bil obsojen na dvajsetletni strogi zapor, ker je nasprotoval ruski zasedbi Krima, bil pa je takrat celo v gladovni stavki, RTV ni poročala. So pa o tem poročali naši sosedi.

Vladimir Putin je bil v sovjetskih časih agent KGB

Marca 2018 je bil v Salisburyju v Angliji z živčnim strupom novičok zastrupljen ruski dvojni agent Sergej Skripal in njegova hčerka. Po dobri zdravniški negi in pettedenski komi je čudežno preživel, hčerko so že kmalu po zastrupitvi rešili. Po preiskavi so Angleži ugotovili, da je za zastrupitev obeh odgovorna Rusija. Zato je najprej Velika Britanija izgnala 23 ruskih diplomatov, pridružilo pa se ji je s podobnimi ukrepi še 26 držav. Slovenija ni bila med njimi, in ker je raslo začudenje v javnosti zakaj Slovenija najprej sploh ne reagira, se je končno zunanji minister Erjavec odločil, da pokliče svojega veleposlanika v Moskvi na pogovor domov.

Seveda pa to ni bila edina zastrupitev v Veliki Britaniji, za katero Britanci prepričljivo krivijo ruske agente. Aleksander Litvinenko npr., ki se je kot prejšnji KGB oficir zatekel v Veliko Britanijo in je potem delal za britansko obveščevalno službo, je bil leta 2006 v Londonu zastrupljen s polonijem in atentata ni preživel. Osvežimo spomin, Vladimir Putin je bil v sovjetskih časih agent KGB.

Vladimir Putin kontrolira medije in ovira novinarsko delo

Tudi drugače bi lahko predstavili dolg seznam kršitev človekovih pravic v današnji Rusiji. Tako skuša oblast preprečiti vsako kritično poročanje. Na lestvici Reporterjev brez meja, ki meri svobodo medijev, je Rusija na 149.mestu od 180. Rusija se je torej uvrstila med največje sovražnike svobode medijev. Od izvolitve predsednika Vladimirja Putina naprej leta 2000 je uspel Kremelj pod svojo kontrolo spraviti vse televizije. Kritični mediji in žurnalisti so pod velikim pritiskom in njihovo delo delo se ovira na vse mogoče načine. Prišlo je celo do fizičnih napadov na žurnaliste in do umorov. V domala vseh primerih napadi niso bili kaznovani. Internetna zakonodaja omogoča hitro in nebirokratsko zaporo strani.

Najbolj znan umor je umor žurnalistke Ane Stepanovne Politkovskaje oktobra 2006 v Moskvi na stopnišču hiše, v kateri je stanovala. Letos so bili v Centrali afriški republiki umorjeni trije protirežimski ruski žurnalisti. Trenutno je na celem svetu 241 žurnalistov v zaporu, od teh šest v Rusiji, v zaporu pa je še eden tim. »blogger«.

Pod Putinom tudi opozicijski politiki živijo nevarno

Spomnimo se na opozicijskega prvaka Borisa Nemcova, ki je bil umorjen leta 2015 blizu Kremlja, torej na področju, ki je policijsko zelo dobro varovan. Spomnimo se opozicijskih politikov, ki so pristali za zapahi. Putinov kritik in vodja opozicije po smrti Nemcova Aleksej Navalny je bil julija 2013 obsojen na petletno prisilno delo. Po nekaj mesecih je bila kazen spremenjena v pogojno kazen. Vrhovno sodišče je leta 2016 sodbo, potem ko je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je bilo sojenje pristransko in poljubno, razveljavilo in jo poslalo na ponovno sojenje. Bil pa je potem še enkrat obsojen, celo na šest let zapora pogojno. To so potem zlorabili za to, da ni smel kandidirati na predsedniških volitvah proti Putinu. Tudi ta sodba je bila sicer razveljavljena, kandidirati pa Navalny ni mogel.

Sedaj je Navalny  zopet pristal za zapahi. Obsojen je bil na 30 dni zapora, ker je organiziral demonstracije. Ker je v zaporu nenadoma zbolel, so ga poslali v bolnico zaradi domnevne močne alergične reakcije. Njegova odvetnica pravi, da je v zaporu prišel v stik z neko neznano kemično substanco. Njegova zdravnica, ki je najprej niso hoteli spustiti k njemu v bolnici, je rekla, da ni imel nobenih alergij in ne more izključiti zastrupitve. Zahtevala je pregled njegove celice in predvsem posteljnega perila. Kljub nasprotovanju zdravnice so Navalnyja iz bolnice poslali nazaj v zapor. Opozicijskim politikom oblast na vse mogoče načine onemogoča kandidiranje na volitvah. Trenutno smo priča nesorazmernim in izredno brutalnim ukrepom proti miroljubnim demonstrantom v Moskvi pred lokalnimi volitvami. Po uradnih podatkih so zaprli 1047 oseb, borci za človekove pravice pa navajajo, da so zaprli kar 1373 oseb. Protesti se bodo očitno nadaljevali.

Ruskemu režimu ne gre ne za resnico, človekove pravice pa niso posebna vrednota

To pa še ni dovolj. Časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung je poročal, da je mednarodna skupina 69. znanstvenikov iz 47 vodilnih inštitucij z Georgom Steinhauserjem iz Univerze Hannover in francoskim znanstvenikom Olivierom Masonom na čelu ugotovila in objavila, da je po vsej verjetnosti prišlo septembra 2017 do resne jedrske nesreče v elektrarni Majak v južnem Uralu. Res je takrat prišla v evropsko javnost novica, da so v atmosferi v Srednji in Vzhodni Evropi zaznali radioaktivni isotop rutenij (Ru). Znanstveniki so ugotovili, da naj bi se vsega skupaj iz Majaka sprostila ena sedmina radioaktivitete, ki se je sprostila na zaprtem območju Fukušime leta 2011. Ker je Majak zelo oddaljen od Evrope, pri nas ni bilo zaslediti zdravstvenih posledic. Strokovnjaki pa so prepričani, da so bile človeške žrtve na licu mesta.

Rusija seveda zanika, da bi prišlo do take nesreče. Moskva je tudi že leta 2017 nasproti International Atomic Agency (IAEA) zanikala, da izhaja radioaktivnost v ozračju iz Rusije. Sedaj pa so znanstveniki ugotovili na podlagi meritev evropskih postaj, da se je ta nesreča morala zgoditi v sklopu nuklearnega kompleksa Majak. Na podlagi vzorcev pa domnevajo, da je bil tam požar.

Seveda nimajo kršitve človekovih pravic nič skupnega z nesrečo, ki se je zgodila leta 2017. Njena obravnava pa seveda kaže, da še danes ruskemu režimu ne gre ne za resnico. Tudi človeško življenje ni posebna vrednota, sicer bi tudi to nesrečo obravnavali drugače in je ne bi zakrivali javnosti.

foto: https://www.ft.com/