Janez Mihovec – Namibija, Botsvana, Zimbabve in Zambija
Letošnje poletje sem imel salamensko srečo, da se mi je končno uresničila želja, da obiščem “tisto pravo Afriko”. Marsikaj sem napisal in upam, da se vam bo zdelo zadosti zanimivo, da boste prebrali. Fotografije so za vzorec. Čisto prave pa so na tejle POVEZAVI.
Pravzaprav nisem vedel kaj lahko pričakujem. Za Namibijo in Botswano velja, da gre za najbolj urejeni afriški državi. V Zambiji in Zimbabveju pa mi je bilo jasno, za kaj gre – za popoln kaos, primerljiv s podobami iz kakega filma Mela Gibsona. Saj veste, tistih o Mad Maxu.
Windhoek deluje kot nekakšno južno nemško mesto
Začetek je bil nasploh nenavaden. Windhoek deluje kot nekakšno južno nemško mesto. Staro mestno jedro, katoliške in protestantske cerkve, nekaj metrov stran poslovni center s stolpnicami. Pogledam po imenih ulic: Kaiser William Strasse, Albrecht Strasse, Beethoven Strasse. Kot v Nemčiji. Gremo na črpalko. Pri časopisih vidim najprej Allgemeine Zeitung, pa Burdo. Z mešanimi občutki grem nazaj v džip in prižgem radio. Človek ne bi verjel: zaslišim nemške narodnjake. Saj veste, nekaj podobnega kot na TV Golica, jodlanje, valčki, polka. Pa dobro, še malo pa si bom predstavljal še irhaste hlače in čipke na dekliških srajcah z globokim izrezom. Kje sem? V Afriki ali na Bavarskem?
Šele sčasoma opazim, da so prebivalci bolj ali manj črni, da vozijo po levi, da je pokrajina preprosto ogromna in da je povsod neskončen prah. Ves vzhodni del države je nenavaden. Videl sem že precej sipin, vendar so te, v nasprotju s splošnim prepričanjem, precej redka stvar. Običajno je puščava le neskončen kup kamenja, razgrnjen v nedogled. Razen tu, tu pa se sipine vlečejo v neskončnost naravnost do oceana.
Atlantski ocean je nekaj posebnega
Z Antarktike proti severu se vleče Banguelski tok in s svojimi ledeno mrzlimi vodami obliva peščene obale. Človek si bi mislil. Krasno, plaža za kopanje. Resničnost ne bi mogla biti bolj drugačna. Ko se približaš obali, vse skupaj postane zelo mrzlo, v notranjost se vleče koprena bele megle, nikjer pa ni niti bilke zelenja, obalo pa bičajo siloviti valovi in veter.
To je tako imenovani Sperrgebiet, področje diamantov, ki so jih nanesle nekdanje reke. Pa pingvini, pa počivališča tjulnjev, kjer se jih gnete na sto tisoče. Tudi takšni, ki so zapleteni v izgubljene ribiške mreže. To je obala okostnjakov. Prvi Evropejec, ki jo je videl, je bil Diego Cao. Leta 1486 ga je sem prineslo iskanje poti v Indijo. Na obali je pustil Padrao. Kamniti križ, ki je tu pozabljen stal štiri stoletja, dokler ga niso spet odkrili Nemci, ki so tu na noge postavljali svojo kolonijo.
Za Nemci je navkljub sorazmerno kratkemu obstoju kolonije ostal neizbrisen pečat. Med drugim tudi v krajevnih imenih. Tudi Spitzkoppe. To je nasploh nenavaden kraj. Pelješ se po makadamski pisti in sredi ravnine se dvigne nekakšen kamnit rob. Kakih 700 metrov v višino. Gre za ostanek nekdanjega ognjenika. Danes je pokrajina suha kot poper, nekdaj pa je bilo drugače. Že pred 5000 leti je kamnita gmota služila domorodnim prebivalcem kot nekakšno opazovališče. Naokoli so se v slogu menjave letnih časov potepale divje živali, ljudje pa so jim sledili in živeli od njih. Vmes se je pokrajina spremenila. Vse skupaj je postalo precej bolj sušno, živali in ljudje so odšli. Za njimi pa so ostale starodavne slikarije na granitnih stenah s floro in favno kot je ta bila nekdaj.
Namibija in Botswana se bosta izmazali demografski katastrofi
V Namibiji živi le nekaj odstotek belcev, a njihov vpliv je vseobsegajoč. Kamorkoli prideš, na vrhu piramide odločanja in kapitala so vedno belci. Ovambo, Herero, Nami, Himbe, Bušmani, Hotentoti so večinsko prebivalstvo, tudi predsednik je tak, a vzvodi odločanja so še vedno v rokah belcev. Konec koncev na srečo. Država je urejena, država izvaja svojo oblast in ve se, kaj se sme in česa ne. Država doživlja turistični preporod, rudarstvo cveti, živinorejci še vedno govore Afrikaans in kot nekakšni vladarji vodijo svoje, kot manjše kneževine, velike kmetije.
Namibija in Botswana imata za razliko od drugih afriških držav majhno število prebivalcev. Morebitno prenaseljenost se nikdar ne sme ugotavljati po absolutnem številu prebivalcev, ampak po številu prebivalcev glede na naravne vire. Tu je njihova »sreča«. V 90-tih letih se je med njimi razširil AIDS, ki je prebivalstvu pognal strah v kosti. Posledica so bile spremenjene spolne navede in manjša rodnost. Vmes so HIV virus, s katerim je okuženo 20% prebivalcev obeh držav, vsaj za silo ukrotili, rodnost pa je za slovenske razmere sicer še vedno visoka, za afriške razmere pa je praktično najnižja. Tako se zdi, da se bodo nekako izmazali demografski katastrofi, beri eksploziji, ki grozi in že uničuje praktično vse preostale afriške države.
Etoša je klasični primer legendarnega narodnega parka
Morda najlepše se moč države vidi v narodnih parkih. Ti so ograjeni z žico. Ta pomeni eno. Znotraj ograje je divjina, na zunanji strani pa kulturna krajina, ki jo oblikuje človek. Beri, neskončne črede živine. Etoša je klasični primer legendarnega narodnega parka. Velik je za Slovenijo in pol in je raven kot miza. Znana je po živalskem svetu. Na moje presenečenje se ga najde le ob robu občasnega jezera. Samo dno jezero pa je čisto navadno posušeno blato in praktično ne pozna življenja.
V Etoši človek doživi vrsto presenečenj. Več kot enkrat se mi je zgodilo, da je le malo manjkalo, da se nisem z avtom zaletel v žirafo, ki je tavala po cesti. Sloni so naš džip pozdravljali z mahanjem z ušesi in nekakšnim zaletavanjem, kar tudi ni bil posebno dober znak. Prava nevarnost pa je pravzaprav prišla nepričakovano in od drugod. Spomnim se, da je lepega dne čez cesto priletel kudu. To je kakih 300 kg težka antilopa z zavitimi rogovi. Na cesto je padla na podoben način, kot se teniška žogica servira preko mreže. Po zraku je priletela iz grmovja. Tik pred džipom priletela ob tla, se odbila kot elastika v grmovje na drugi strani ceste in je ni bilo več.
Če ti uspe karambol s takšno divjadjo, se običajno zgodi »losov efekt«. Antilopa ima dolge noge. Te so ob trku na udaru. Trup mogočne živali se tako prevrne točno na vetrobransko šipo in v kabino. Običajno to pomeni silovit trk in obvezno prevračanje vozila po cesti s pogubnimi posledicami za vse udeležence.
Bantu ljudstva so znali preživeti brez vodnjakov
V nasprotju s splošnim prepričanjem smo belci v Južni Afriki že kar nekaj časa. Vse skupaj je povezano s potjo okoli Rta Dobre nade. Najprej Portugalci, potem Nizozemci, za njimi Angleži. Prvobitni prebivalci Afrike so pravzaprav Bušmani. Njihova poglavitna prednost preživetja v Namibu in Kalahariju je bila predvsem v tem, da so v svetu brez tekočih rek in globoki podtalnici znali preživeti brez vodnjakov.
Ko so Bantu ljudstva osvojili to tehniko (kopanja vodnjakov), so se skupaj s čredami s severa selila proti jugu, Bušmane pa izrinila v najbolj negostoljubne dele obeh puščav. Belci so uporabili enako taktiko in še boljšo tehnologijo. To je bila črpalka na vetrni pogon, ki je omogočila postavitev kmetij tudi v najbolj negostoljubnih krajih. Belci so nekje v vmesnem času pozabili na evropsko identiteto in postali belopolti Afričani. To je še najbolj vidno ob širjenju jezika afrikaans. Vedno sem bil prepričan, da je ta jezik doma v Transvaalu, v moje presenečenje pa se ga govori na širnem področju med Mozambikom in Angolo.
Konec koncev nič čudnega: Bantujec ali belec ima 1.75 metra višine in 70 kg teže, Bušman 1.5 metra in 40 kg. V primeru rokoborbe je rezultat jasen. Težji in višji te preprosto odrine. Nekje na sredi tega potovanja od severa proti jugu in juga proti severu so se Bantu ljudstva in belci srečala in zapletla v spor za prevlado, ki traja do današnjih dni. Najprej so vladali beli, sedaj črni, kako bo naprej, se ne ve. Črni se po negativni izkušnji Zimbabveja vsaj dobro zavedajo, kaj jih čaka če izženejo bele.
Hereri so znani po svojih ženskah in njihovih oblekah
Domorodna ljudstva seveda še obstajajo in so danes v neke vrste neprimerni vlogi. So ena poglavitnih turističnih zanimivosti. Vsak po svoje. Hereri so znani po svojih ženskah in njihovih oblekah. Vse skupaj izhaja še iz kolonialnih časov. Nemškim misijonarjem namreč ni bilo všeč, da naokoli kažejo nage riti. Pa so jih zato oblekli. V obleke, ki so jih Nemke nosile konec 19. stoletja. Po neki čudni logiki je na drugem koncu sveta domačinkam bila tovrstna obleka všeč. Te obleke iz 19. stoletja, prirejene na afriški okus, nosijo črnke še danes in vse skupaj deluje sila nenavadno.
Himbe so tiste, ki si celotno telo prebarvajo z nekakšno mešanico blata, govejih iztrebkov, okre in jajc. Koža dobi nekakšno temno rdečo barvo. Na glavi imajo nekakšno kvazi čelado iz blata in dolgo dreed frizuro s kosmatimi čopki na koncu. Prav krasno.
Bušmanke so nežne in krhke deklice z izredno lepimi obrazi in prsmi. Tu so me pa končno navdušili tudi njihovi možje. Prav na hitro so zakurili ogenj na trenje. To je v meni vzbudilo čisto poklicno ljubosumlje. Pred leti sem v projekt »prižiganja ognja« zabil kar nekaj časa in energije, pa rezultat, razen takrat, ko sem malo »pogoljufal«, ni bil čisto po pričakovanju. Pri njih sem sedel zraven in gledal, kaj počno. Počeli so isto, kar sem počel jaz, pri njih se je vse zdelo zlahka in uspešno, jaz pa sem se živalsko namučil brez posebnega bleščečega in kadečega rezultata.
Zlorabe drog je, kolikor hočeš
Vsi skupaj, pa tudi druga črnska plemena imajo precejšnje znanje botanike. Tako poznajo rastline, ki jih človek predela v praškasto snov in nato pokadi. Potem pa je zelo vesel. V tem delu se za to, da bi bili veseli, precej prizadevajo. Zlorabe drog je, kolikor hočeš. Ta del name ni naredil posebnega vtisa. Črnim navdušencem sem lakonično povedal, da imamo tovrstne rastline tudi pri nas v Evropi, sorazmerno lahko se jih dobi, pa tudi vesel si po uporabi, celo še bistveno bolj kot pa oni. Da bi bili veseli, se pa tudi številni pri nas zelo prizadevajo. Torej nič novega.
V državi je nekaj prav čudnih krajev. Recimo tisti, kjer so starodavne, že davno izginule reke, s seboj prinesla debla okamenelih dreves in jih pustile sredi nič sredi puščave za povrh pa še diamante. Pa ogromen 60 ton težak meteorit, ki je pred 80 tisoč leti priletel z neba in je na mestu padca še danes. Sredi pokrajine, kjer so po čudežu tudi njive in so ga našli s plugom. Nenavadna pokrajina, kjer kmetije nosijo imena kot so »Gute Hoffnung«, občasni potoki pa »Teufelbach«, pod gorami z imeni »Tafelberg« in s črnci naseljenimi vaščani v vasi »Hermannsdorf«.
Berači imajo nek stil in niso preveč agresivni
Prebivalci vseh opisanih dežel imajo kopico težav, saj vse skupaj ni tako enostavno. Turizem resnično prinaša četrtino vseh služb, rudarstvo je razvito, kmetije so vsepovsod. Navkljub temu je nezaposlenost in podzaposlenost vse prisotna in beračev kolikor hočeš. Imajo pa nek stil in niso preveč agresivni. Le pogledati ga ne smeš v oči, saj se jih v nasprotnem preprosto ne moreš znebiti. Vedo pač, da turiste ne smeš preveč gnjaviti. Za razliko od domačih državljanov. Zato pa ima vsak kiosk svojega varnostnika in vsaka hiša, ki ni narejena iz lepenke, tri metre visok zid, posut s steklom in nad njim še meter visoko električno ograjo.
Zadnje leta je posebej pereča problematika izpada padavin. Posledično še preveliko število živine in dezertifikacija. To se vidi posebej takrat, ko si zunaj mesta in stran od turističnih središč, v neki pozabljeni vukojebini. Čista jeba …
Ko reka izgine v puščavi
Botswana je čisto drugačna. Vse skupaj deluje kot dno nekakšne sklede, obdane z gorami. Na njenem dnu je nekakšna prašna usedlina ter grmičasta pokrajina, ki se vleče v nedogled. Tu zna včasih biti ponoči pošteno mraz. Tu je menda tudi odgovor na to, zakaj črnci tako radi nosijo debele volnene kape tudi sredi puščave. Kdo bi si mislil.
V Botswani je morda najbolj zanima reka Okavango. Številne reke na poti iz Angole proti jugu tvorijo reko in ta se nato izlije v Kalahari. Tu tvori nekakšno delto. Ko vode zmanjka, se zelena delta izgubi v sivini puščave. Takšnih delt je na svetu kar nekaj. Tisti na Nigru in Nilu imata toliko vode, da reki nadaljujeta pot in na koncu reki najdeta pot do morja. Tu pa reka preprosto izgine v puščavi.
Reka je krasen primer tega, kako lahko pride do nevarnega spora. Eksplozija prebivalstva tisoč kilometrov severneje v Angoli pomeni tam večjo porabo vode. Posledično manj vode priteče v Okavango, posledično pomeni manj vode v Botswani, ki je tisoč kilometrov južneje, manjšo delto reke, upad nivoja podtalnice in širjenje puščave. Vse to zaradi stvari, ki se dogajajo tisoč kilometrov severneje. Tega v Sloveniji ne bomo nikdar razumeli, saj naše reke izvirajo pri nas in od nas tečejo nekam drugam.
V Botswani je nekaj prav krasnih narodnih parkov
Človek marsikaj pričakuje, pa mu še vedno od začudenja čeljust skorajda pade na tla. Slonov je kolikor hočeš. Vendar pa se ti obnašajo kot nekakšni huligani. Kamorkoli pridejo, odrinejo stran vse preostale in očitno iz veselja razbijajo po pokrajini kot nekakšni nevzgojeni mladostniki. Naravno okolje je še ohranjeno: nosorogov, žiraf, leopardov, bivolov je kar nekaj. Če sem jih videl jaz na prvo žogo, pomeni, da jih je vse polno vsepovsod.
Še boljša stvar kot Okavango je narodni park Chobe. Tu ni, da ni. Tudi levov. Lepega dne se vozimo po kolovozu 19. kategorije. Zavijem okoli ovinka in prav počasi okoli ovinka počasi »lagano sportski« pride odrasel lev. Kapitalen, kakih 250 kg. Takoj za njim še eden, prav takšen. Zlegneta se tale mjavčita pri prvi mlaki in se sončita v jutranjem soncu. Loviti celo noč je bila očitno naporna, a špasna zadeva. Človek fotka in fotka do onemoglosti. Po pol ure zabave je bil čas za naprej.
Ko menjavo kolesa na džipu spremljata dva sita leva
Vžig motorja, prva in vožnja. Po desetih metrih: s prednjo gumo je nekaj narobe. Torej guma do tal in prazna. Torej rezervna pod samim džipom. A mucka še vedno čisto blizu in vso zabavo gledata nekoliko zdolgočaseno. Eden od nas na hupi, eden gleda naokoli, zlezem pod džip in odšrafam feltno. Še eden mi pomaga pri menjavi kolesa. V razmišljanju zen filozofije: kakih 50 metrov stran dva odrasla leva, ki sta bojda ponoči že jedla, gledata dogajanje. Jaz pa razmišljam o tem, ali bi se bil sposoben izkopati se izpod avta in steči v kabino, če bi se mačka odločila za tek. Pa nisem čisto prepričan, da bi bil uspešen in pravočasen. Pa še zen razmišljanje za češnjo na torti. Če sta dva v bližini v vidnem polju, ali je mogoče, da je še kakšen v grmovju okoli mene?
No ja, očitno je bila menjava kolesa uspešna. Precej manj uspešno pa je bilo v Zimbabveju. To je država v nekakšnem smislu filma Nori Max. Podoba Bartertowna. Saj veste tistega, ki mu je vladala Tina Turner. Tretji del mi je bil v naskoku najbolj všeč. Od nekdaj sem imel veselje z numizmatiko in sem nabavil nekaj kvazi denarja. Kaj pa je to kaj takega: 500 milijard zimbabvejskih dolarjev, ki vsi skupaj niso vredni čisto nič.
Robert Mugabe državo spravil v dobesedno kamnito dobo
Nekoč uspešna država, ki jo je Robert Mugabe v štiridesetih letih vladavine spravil v dobesedno kamnito dobo. Viktorijini slapovi so tako le umeten mehurček v kaosu, v katerem se je znašla ta država. Te dni je ta črnski zločinec končno škripnil. Še predhodno je za predsednico poizkušal imenovati svojo ženo, nekdanjo tajnico: Grace »gucci« Mugabe. Pa mu tega niso pustili. Z vojaškim udarom so za predsednika imenovali Emersona Mnangagveja. Pa nisem čisto prepričan, da bo pod tem polikanim kriminalcem v trodelni obleki kaj bolje: njegov vzdevek je namreč »krokodil«. Tako ga imenujejo zaradi tega, ker je približno tako nevaren in se tudi do kakršnegakoli premoženja obnaša na tak način: kar vidi, zagrabi.
V Zimbabweju so ekonomske težave poizkušali reševati z načelom »black power«. Mi črni pač zmoremo vse. Belski kmetje morda niso bili idealni, a država je bila cvetoča. Potem pa so jih pregnali in vse skupaj se je izrodilo v karikaturo države. Vskakršna resna ekonomija je propadla in se zreducirala na osnovno menjavo blaga za blago. Brez vode v pipah, brez elektrike v vtičnicah, brez kakršnihkoli javnih storitev. Lep primer je jez Kariba. Ena največjih hidroelektrarn na svetu ima počen jez, uničene temelje, razsute turbine in gladino vode za jezom, ki je blizu minimuma, saj so vso zalogo vode že uporabili in je elektrarna sedaj spomenik nesmisla.
Slapovi preprosto jemljejo sapo. Zambezi se sredi ravnine razlije in se po 1700 metrov dolžine hipoma spusti 108 metrov globoko v špranjo tektonskega preloma, kjer nadaljuje pot po kanjonu vse do zajezitvenega jezera Kariba. Z mostu nad kanjonom, ki je istočasno prehod v Zambijo, se da početi marsikaj: bungee jumping, slack line, pa iti do Hudičevega bazena nad samimi slapovi. Najboljše od vsega pa je helikopterski polet v razmajani napravici nad samimi slapovi in vratolomni rafting, ki te preprosto pretrese po samem kanjonu.
Pravi afriški kaos, ki preveva praktično vso celino
Kako se bo ta zadeva v 15 milijonski državi končala, tudi približno nimam pojma. V njej se začne tisti pravi afriški kaos, ki preveva praktično vso celino, ki ima 1.2 milijardi prebivalcev. Gre za kontinent, kjer so kmetijske površine praktično izrabljene do konca, pašniki popašeni do zadnje bilke, kjer so mesta brez infrastrukture zrasla preko vsakih meja. Kjer potekajo vojne, za katere pravzaprav še nismo slišali, saj nikogar niti ne zanimajo, pa čeprav statistika govori o milijonih mrtvih in desetinah milijonih pregnanih.
Pravzaprav škoda. Kontinent je prekrasen in vreden obiska. Le stvari je nekako treba spraviti v red. Tu pa se zadeva zakomplicira. Moje osebno mnenje je, da imata Namibija in Botswana dobre možnosti za kaj takega. Ob pametnem upravljanju obeh držav. Tu bo igral turizem veliko vlogo. Če se hočeš iti resno kaj takega, se moraš iti red in mir, ne pa nekih »balkanskih for«. O Južnoafriški republiki že ne bi bil čisto prepričan, saj od smrti Mandele gredo stvari od slabega na slabše. Za Zimbabve ne verjamem, da so dno že sploh dosegli, država je pač v prostem padu.
Ljudje v vseh teh državah niso kaj dosti drugačni kot drugod. Vsak od njih ima svoje upe, svoje želje in prizadevanja. Vsak človek je del skupnosti in ta je kovač svoje usode …
Še 1x POVEZAVA