Največji problem s priseljenci je jezik …

Sam tega ne verjamem, a tako berem v avstrijskih časopisih. Gre za težave, ki si jih delijo ministrstva zaradi otrok in odraslih iz pretežno islamskih dežel, ki jih z nobenimi ukrepi, od ponudbe tečajev za nemščino do stopnjevanja strogosti v okviru služb ministrstva za notranje zadeve, vključno z grožnjo vračanja v države, iz katerih so pretežno ilegalno prišli, ne morejo zadovoljivo rešiti. Uspeh je zelo reven. Na Dunaju so šolski razredi, v katerih je do 80 % učencev, ki ne znajo nemščine. Ob tem pa tudi nemščina tistih 20 % avstrijskih otrok nujno peša, saj se morajo učitelji prilagajati tem, ki imajo z avstrijskim državnim jezikom največje težave. Ta težava je sicer v okviru Evrope največja v državah, kamor nezakoniti prišleki iz Afrike, Bližnjega vzhoda in Azije najbolj silijo, ker kljub sicer tako šibkemu znanju vendar še kako dobro vedo, kje jim bo najbolje postlano, tudi če jih tja nihče ni povabil in tudi sami za dovoljen vstop niso prosili, ampak so prestopili mejo tako, kakor jo včasih prestopi tudi sovražna vojska druge države, pri čemer nekateri sežejo tudi po nožu ali celo osebnem strelnem orožju.

Zakaj sam kljub vsem tem še kako vidnim težavam ne verjamem, da bi bil največji problem jezik? Ko vendar vem, da brez jezika človek, posebej še na tujem, in še toliko bolj, če je tam na nezakonit način, torej na silo, ne more veliko opraviti. Na silo, kakor se lahko v družinski hiši ali stanovanju nezakonito in torej nasilno pojavi vlomilec, in to tudi za policijo velja kot nekaj, kar je treba preprečiti, in če se zgodi, strogo ukrepati. Politiki našega časa pa so večino evropskih držav skoraj povsem razorožili, čeprav jih danes spet oborožujejo, celo prav vročično, pa ne za obrambo lastnih meja, ampak za interese nekega oddaljenega dela sveta, ki prav rad pušča evropskim narodom do zadnjega državljana umirati za to, čemur tam pravijo »demokracija«, »zahodne vrednote« ali celo »krščanske vrednote«, kakor da bi Kristus prišel na svet zaradi trgovine, kjer so »vrednote« upravičena kategorija …  In ti, ki so v imenu varljivo »zelene« ideologije obrambo zunanje meje razglasili za nelegalno, nasilno prestopanje te meje pa za legalno, so vsaj evropski del sveta postavili na glavo – zdaj pa težave, do katerih nujno pride, če kdo predolgo stoji na glavi ali še raje, visi z glavo navzdol, pripisuje znanju ali neznanju jezika … Pri tem so celo izumili geslo, ki odpravlja osnovo zasebnega in javnega reda in miru, ko pravijo: »Nihče ni nelegalen …« Nihče, razen seveda tistega, ki si v tem zmedenem času še upa reči, da je legalen samo ta, ki spoštuje zakone – kdor pa zakone prestopa, je v tem pogledu še kako nelegalen! Ti nesmisli pa so danes v prometu v vseh jezikih, ki jih človeštvo govori, še posebej pa v jezikih tistih narodov, ki so se že pred stoletjem lotili odpravljanja samega sebe, od ubijanja lastnega zaroda, enačenja človeka z živaljo, »kontrolo rojstev«, kar v praksi pomeni zaporo za rojevanje novega življenja, z odpravljanjem upoštevanja naravnih razlik med moškim in žensko, med otrokom in odraslim – in pravno-moralnih razlik med samovoljnim in tem, ki se zakonom podreja, razen če so to zakoni iz enakega vira, kakor tu našteti napadi na pojav človeka na Zemlji, ki se jim kristjan ne sme podrejati, ker se je treba bolj pokoravati Bogu kakor pa ljudem (Apd 5,29). Tako danes glavni problem jezika ni v tem, da ga kot tujega ne znamo in da tujci ne znajo našega, pač pa da se v vsakem posameznem jeziku, torej znotraj vsakega naroda posebej, spet dogaja to, kar se je po Božjem posegu v Babilonu začelo tam dogajati, da jim je namreč Bog zmešal jezik, ki ga je tedaj govoril še ves človeški rod in naj bi tako »jezikovnega problema« ne bilo – in je vendar bil, saj se v okviru tedaj še skupne »človeščine« niso več razumeli. In prav to se danes godi vsakemu jeziku na zemlji, še prav posebej pa jezikom, v katerih je Božja beseda bila skozi stoletja najbolj jasno in celovito razodeta, in med te nekdaj tako srečne narode sodimo tudi Slovenci. A naj kdo skuša dopovedati bodisi ministru za šolstvo ali pa ministru za notranje zadeve, da jezikovni problem res obstaja, a ta ni predvsem v različnosti in tako medsebojni nerazumljivosti raznih jezikov, pač pa najprej in najgloblje v vsakem posameznem jeziku, katerega govorci se že lep čas ne morejo več razumeti, razen v najbolj preprostih stvareh, kakor je nakupovanje v samopostrežnih trgovinah, kjer je mogoče shajati z 10 ali nekaj več besedami. Slovenci nimamo največjega problema, če ne znamo italijanščine, madžarščine, nemščine, hrvaščine, da ne govorim o bolj oddaljenih jezikih – naš problem je največji in za naše življenje najbolj usoden v tem, da se ne razumemo več v jeziku, ki smo ga prejeli od svojih staršev in se ga učili v lastnih slovenskih šolah! In tu čisto nič ne pomaga, če se vsi še tako dobro naučimo prvega svetovnega jezika, angleščine, saj imajo čisto enako težavo tudi Angleži, Američani in vsi drugi, ki jim je to prvi, torej materni jezik. In tudi če bi se zgodil moralni in politični čudež in bi se voditelji narodov in držav sporazumeli, da bodo jezikovni problem razrešili na najbolj racionalen, na najcenejši in na povsem pravičen način, z uvedbo nevtralnega mednarodnega jezika esperanta v otroške vrtce in vsaj v prva štiri leta osnovne šole in bi tako stroški in kdaj slabi rezultati prevajanja po vsem svetu odpadli, ljudje pa bi se lahko enako kakor z rojaki sporazumevali z vsemi Zemljani na enakopravni ravni brez ozira na številčno, gospodarsko, politično, vojaško in kako drugo moč posameznih narodov in rodov, bi osnovni jezikovni problem človeštva ostal enak, saj se tudi v esperantu ne bi mogli bolje razumeti, kakor pa je zdaj to z materinščino, s kakim tujim jezikom ali s svetovnim jezikom, ki je v tem času še angleščina, jutri pa bo to morda kitajščina. Sam se skoraj dnevno s pomočjo današnje tehnike pogovarjam z govorci tega jezika, v njem redno prebiram časopise, revije in knjige, se z nekaterimi tudi fizično srečujem in vidim, da je tudi ta jezik postal sodobna babilonščina, čeprav s tako logično urejeno slovnico, a vendar z isto babilonsko jezikovno zmedo, ki je danes gotovo neprimerno večja, kakor pa je bila ona iz 11. poglavja Geneze, iz katere so izšli vsi obstoječi in tudi že izginuli narodi, tako tudi Slovenci. Ta zmeda ni slovnične, sintaktične ali leksikalne narave, kakor je to na začetku učenja kakega tujega ali klasičnega jezika, ampak je najprej duhovne narave, ki se kaže v tem, da velik del ljudi, najbrž kar velika večina, ne ve in tudi nima namena vedeti, kaj je resnica. O tem beremo že v evangeljskem protokolu z Jezusovega procesa pred rimsko oblastjo. Sodnik Pilatus, šolan sodnik, poznavalec rimskega prava, ki je do danes daleč najboljši pravni sistem, ki ga je človeštvo zmožno, obtoženega vpraša: »Quid est veritas?« (»Kaj je resnica?« – Jn 18,38). In nazadnje je sodba, ki bi mogla biti utemeljena samo v resnici, padla, Gospod pa je bil dvignjen na les križa. Ta model, da razveljavljamo resnico, obenem pa izrekamo sodbe in ravnamo, kakor da bi resnico poznali, se do danes ni le ohranil, ampak je v našem času prevladujoče stanje našega jezika, našega mišljenja in ravnanja!

Prav v tej zmešnjavi v lastnem jeziku pa je tudi odgovor na preprosto vprašanje predšolskega otroka: Zakaj pa gospodje na oblasti ne sprejmejo dogovora za učenje skupnega jezika človeštva, da bi tudi priseljenec iz Afrike ali Azije na Dunaju lahko vse uradne poti opravil v tem skupnem jeziku, ki bi ga enako govorila in razumela uradnik in stranka iz daljne dežele? Če boste o tem vprašali preproste ljudi, ki nimajo niti mature, bodo skoraj vsi brez dolgega premišljanja odgovorili, da bi to res bilo zelo pametno, stalo bi zelo malo denarja, ljudem pa bi na obeh straneh pisarniškega pulta močno olajšalo postopke in življenje. A teh nobeden ne vpraša, kaj o tem mislijo. Če pa se začnete vzpenjati po lestvi formalne izobraženosti in družbene veljave, pa boste naleteli na vedno bolj zadržane, velikokrat izumetničeno akademske in največkrat odklonilne ugovore. Če boste te iste učene ljudi vprašali, kaj menijo o jeziku Bahasa Indonesia, bodo pošteno priznali, da ne morejo reči nič pametnega, ker ta jezik poznajo samo po imenu, več pa o njem ne vedo. Recimo niti tega, da je nastal vsaj tako »umetno«, kakor esperanto, ker ga je nizozemska kolonialna oblast naročila pri skupini jezikoslovcev, saj je težko upravljati kolonijo s tisoč otoki in skoraj toliko jeziki. Ko pa jih vprašate glede esperanta, so naenkrat vsi zanj večji specialisti kakor tisti, ki ga govorijo, v njem berejo in pišejo. Veselo, kakor morejo biti veseli nesmisli, bodo razlagali, da to pravzaprav sploh ni jezik, da za seboj nima nobenega ljudstva, nobene kulturne tradicije, nobene zgodovine … In da je to utopija, saj ne poznajo niti Cankarjevega še kako potrjenega izreka, da je lastnost utopij ta, da se rade uresničijo. Zakaj naenkrat taka razlika v sodbah? Zakaj pošteno priznajo, da o indonezijskem planskem jeziku Bahasa nimajo niti najmanjšega pojma – in zakaj se pri esperantu nenadoma prelevijo v globokega poznavalca stvari, čeprav imajo o njem približno toliko pojma, kakor o Bahasa Indonesia? A kako naj bi oni sami to razložili, ko pa niti za knjižno slovenščino ne vedo, čeprav je to pisalo na 16 strani prejšnjega Slovenskega pravopisa, da je to »umetna jezikovna zgradba« – in to velja za vse jezike, ki imajo slovar, slovnico in stilistiko, kar vse so še kako umetni, torej načrtni, zavestni posegi človeka v jezik. V istem času, ko je dr. Zamenhof objavil prvi učbenik svojega jezika Lingvo Internacia, ki so ga pozneje poimenovali po psevdonimu, s katerim se je njegov pobudnik in sestavljavec njegove osnove podpisal: D-ro Esperanto – dr. Upajoči, torej v letu 1887, tudi naša slovenščina ni imela, kljub velikemu začetku slovenskih reformatorjev, predvsem še Trubarja, Dalmatina in Bohoriča, za seboj ljudstva, ki bi knjižno obliko slovenskega jezika obvladalo in jo uporabljalo. Slovenska literatura, če spet izvzamemo kratko dobo reformacije, je bila tedaj občutno mlajša, kakor je danes esperantska, število objavljenih del neprimerljivo manjše in na neprimerno nižji ravni, kakor je to današnji trezor v esperantu napisane in prevedene literature – in vendar se je večina tudi višje izobraženih hvaležno strinjala s tem, da Slovenci ne govorimo samo po koroško, štajersko, gorenjsko, ljubljansko itd., ampak počasi tudi vse bolj v zborni slovenščini, skupni vsem slovenskim pokrajinam in narečjem. In danes imamo prevodno in izvirno eksplozijo slovenske literature, lastne in prevedene, o kateri še pred 100 leti nihče ni mogel sanjati. Esperanto je na svetu že 137 let, in kljub občasnim krizam in tudi krvavim preganjanjem, kakor v nacističnem rajhu in v nekaterih komunističnih državah, ne kaže znakov umiranja, prav nasprotno, zelo močno se prebuja zanimanje zanj v Afriki, kjer je letos v Aruši v Tanzaniji svetovni kongres esperantistov; na spletu pa je po količinah in kvaliteti podatkov in zbirk med kulturno najbolj bogatimi jeziki v svetu!

Še enkrat, zakaj taka razlika v ocenjevanju, zakaj tako očitna dvojna mera; kako to, da so vsi nasprotniki zamisli in pojava mednarodnega jezika »specialisti« zanj, čeprav ne bi zmogli v njem niti preprostega pozdrava – pošteno pa povedo, da večine drugih približno 7000 jezikov ne poznajo in tako ne morejo o njih reči nič pametnega?

Odgovor je skoraj »žaljivo« preprost. Vsi drugi jeziki so sami po sebi zgolj orodje za sporazumevanje. V odnosu do teh jeziku se seveda odpirajo tudi moralna, pravna in celo verska vprašanja, a vsi narodni in rodovni jeziki – tu ne govorim o igračah izmišljenih jezikov za film, znanstveno fantastiko in podobno – so v osnovi moralno, pravno in versko nevtralni. Esperanto pa moralno, pravno in versko ni nevtralen, ampak je v vseh treh nadstropjih še kako določen! Kako? Ali ne govorimo ves čas, da je esperanto nevtralen jezik, medtem ko je angleščina ne samo kot jezik določenega naroda, ampak še bolj kot jezik ene največjih velesil na svetu povsem nenevtralna in tako neprimerna za mednarodno uporabo? Res je oboje, ne gre pa za isto nevtralnost in za isto opredeljenost. Esperanto je nevtralen v smislu tega, komu pripada, kdo je njegov »lastnik«, kdo ga pojmovno in v rabi določa, varuje ali tudi vsiljuje. To je nevtralnost mednarodnega jezika: ne pripada nikomur posebej, pripada pa vsem ljudem in v sem narodom na zemlji. Esperanto pa je še kako opredeljen in tako prav nič nevtralen, ko gre za njegov namen, za njegovo duhovno izhodišče, za njegov značaj. Esperanto je »enostransko« na strani pravičnosti, saj temelji na predpostavki, da so vsi posamezniki in vsi narodi v smislu sporazumevanja povsem enakovredni in tako v osnovi zavrača koncept »svetovnega«, torej prevladujočega jezika. Esperanto je »enostransko« na strani dela za mir, torej ni nevtralen do vprašanja »vojna ali mir«. To ne pomeni, kakor mnogi to narobe razumejo, da bi esperanto obljubljal ali mogel obljubiti dosego miru, če bi ga svet začel splošno uporabljati. Ne rečem, da med esperantisti ni tudi nekaj takih iluzionistov, a te najdemo tudi na drugih področjih. Zamenhof sam je ne enkrat jasno povedal, da raba esperanta ne more dati miru. Vsekakor pa je vsak korak pravičnosti delo za mir, saj tudi Pismo to potrjuje: »Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke« (Iz 32,17). Bog nam ne zagotavlja, da bi sami mogli vzpostaviti trajen in pravičen mir – naroča pa nam, da za mir delamo, kakor beremo v Jezusovi Pridigi na gori: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi« (Mt 5,9). Vsaj tisti govorci esperanta, ki so utemeljeni v Božji besedi, ne morejo živeti in delovati v iluziji, da bi mogli s svojo tudi jezikovno odločitvijo »narediti mir«, saj vedo, kdo ga bo naredil, namreč popolnega in za vekomaj. Vedo pa tudi, da to ne pomeni, kako naj si za mir naj ne bi prizadevali, kjer koli je to mogoče. In tisti, ki ta jezik izbere kot boljši odgovor na jezikovni problem človeštva, narodov in posameznika, se bo vedno postavil na stran tistih, ki delajo za mir, in to je mogoče samo s pravičnostjo – in esperanto je ena od pravičnih rešitev v tem v osnovi sicer nepravičnem svetu. Tako tudi človek, ki razume pomen tega jezika tudi v njegovi duhovni globini in ne samo na komunikacijski širini, nikoli ne bo med bojevitimi stranmi enostranski (kakor se je prav v tem času primerilo med nekaterimi esperantisti v Rusiji in Ukrajini), prav tako ne »nevtralen« v smislu brezbrižnosti in neprizadetosti, ampak bo vse sprte strani podprl pri njihovem spoznanju, kaj bi bilo prav storiti, da bi bilo zadoščeno pravičnosti. Prav tako pa esperanto ni nevtralen v smislu odnosa do ljudi. Ni mu dovolj, da ga sogovornik razume, prav s tem jezikom se mu hoče v smislu Kristusove norme »ljubezni do bližnjega« še bolj približati, kakor bi to bilo mogoče v jeziku, ki sam ne more biti način pravičnega komuniciranja. Skratka: esperanto je strogo nevtralen v smislu lastništva: kdo je gospodar, lastnik in tako usmerjevalec tega jezika. Nikakor pa ni nevtralen v smislu svoje namembnosti in svojega značaja. Je na strani pravičnosti, resnice in ljubezni. Govorim o tem, kako ga je pojmoval njegov pobudnik in sestavljavec njegove osnove, dr. L. L. Zamenhof – to pa ne pomeni, da ga tako vidijo in uporabljajo vsi, ki ga sicer zgolj kot jezik znajo. Saj tudi novozavezne grščine niso vsi uporabljali v duhu in značaju Nove zaveze, ki je v tem jeziku napisana.

Tako bi bila tudi rešitev problema z nelegalnimi prišleki v katero evropskih držav zelo preprosta in denarno cenena. Namesto da jim vsiljujejo jezik lastnega naroda ali države, s čimer jim že takoj na začetku pokažejo nasprotje od resnične gostoljubnosti, bi jih lahko prestregli s kratkim učbenikom mednarodnega jezika v njihovem jeziku s predlogom, da se ga naučijo, in z obljubo, da se bodo tudi uradniki, ki imajo z njimi opraviti, naučili istega skupnega jezika – in oboji bi za to osnovno rabo potrebovali mesec, dva. To bi tudi povabljeni in nepovabljeni gostje občutili kot pošten korak in da se oblastniki in uradniki ne povzdigujejo nad te, ki v novi državi iščejo pomoč in možnost boljšega preživetja. In če bi iz take prijazne geste nastala tudi ljubezniva hvaležnost, bi se mnogi med njimi začeli iz lastne svobodne odločitve učiti tudi jezika dežele, v katero so se zatekli. Ljubezen je namreč načelno mogoča samo iz svobodnega razmerja, nikoli iz prisile!