Simpatično predvolilno tekmo kvari nesrečno dejstvo, da je zmagovalec že dolgo znan. Slovenski volivci so v svoji brezčasni modrosti spoznali, da je Pahorja, najslabšega predsednika vlade doslej, bog ustvaril za predsedniško funkcijo, kot jo opredeljuje slovenska ustava. Lahko Pahor v drugem mandatu kaj pripomore k temu, da bo Slovenija končno dobila politiko, ki se je ne bomo vsi sramovali? Predsednikovanje je ena najtežjih služb v državi. V petih letih mandata je efektivnega dela za kakšnih pet dni. Zevajočo praznino odsotnosti realnih pooblastil in smisla predsedniki napolnijo s projekcijo svoje osebnosti. Kučan se je posvetil predenju senčnega gospodarsko-političnega omrežja, ki se je izkazalo za rak rano našega razvoja in normalnosti. Drnovška je zaneslo v new-age mesijanstvo. Türk je praznino polnil z drugo obliko praznine, naduto pompoznostjo.
Praznina, s katero praznino funkcije polni Pahor, se mi zdi od vseh še najbolj simpatična. Če biti predsednik ni ravno pomembna vloga, zakaj bi se pretvarjal, da je. Če na dogajanje v državi praktično nima vpliva, je dejansko eden od nas, ki ga tudi nimamo. Čisto prav, da nam pride vsaj smetnjake izpraznit.
Pahorjev populizem mene osebno ne moti. Niti miška mala niti friziranje blondink niti Instagram. Ne moti me niti to, da noče biti moralna avtoriteta (o tem nekaj kasneje).
Mene pri Pahorju najbolj čudi, in seveda tudi moti to, da nikakor ne more prerezati popkovine s svojo partijo. Na čisto formalni ravni, ne more se predstavljati kot nestrankarski ali nadstrankarski kandidat, če njegovo kandidaturo na volilno komisijo prinese celoten centralni komite. Na hujšo patologijo kažeta dve bolj temeljni zadevi:
- Pahor je po političnih prepričanjih čisto drugje kot SD. Je tisto, kar je bilo nekoč znano kot tretja pot, ali še nekoliko bolj desno od tega. Za razliko od stranke, ki jo v fundamentu nese v vedno bolj maoistične poglede. Pahor na primer podpira privatizacijo. Eden najpomembnejših projektov v njegovem mandatu vodenja vlade je bil logistični holding, s katerim bi nemškim železnicam prepustil vodenje in odgovornost za razvoj velikega dela slovenske logistike, vključno z železnicami in Luko Koper. Pri tem ga je minirala njegova stranka. Kot pri vseh drugih poskusih reform in normalizacije gospodarskega sistema. Prav zaradi obstrukcije v lastni stranki je bilo njegovo vodenje vlade ena hujših katastrof, ki so prizadele našo državo v njeni kratki zgodovini.
- Po padcu vlade je stranka Pahorja izpljunila in potem se je kot self-made man, partiji navkljub, reinkarniral kot predsednik ljudskih src. Javna skrivnost je, da so danes, v tem trenutku, v tej kampanji, resnični centri moči v ozadju njegove stranke tisti, ki si najbolj prizadevajo, da bi ga odstranili s predsedniške funkcije.
Zakaj Pahor po vsem tem in ob vsem tem še vedno opleta s podporo SD in zakaj tej stranki dovoli, da opleta s to podporo, mi je nedoumljivo. Je že bolj predmet psihodiagnostike kot politične analize. Bolj ga tepeš, bolj maha z repom. To ni vedenje osebe s hrbtenico.
Pahorja pozivam, naj še pred volitvami, ta teden, jutri, izjavi nekaj podobnega:
»Spoštovani bivši tovariši in tovarišice. Zahvaljujem se vam za ponujeno podporo, vendar je ne želim in je ne sprejemam. Tudi potrebujem je ne, v resnici vi potrebujete mojo podporo, a si je ne zaslužite. Oziroma, bolje rečeno, ne zaslužijo si je vaše škodljive ideje, ki jim moramo preprečiti, da bi še kdaj dobile pomemben vpliv na slovensko prihodnost. Vi ste pa seveda vsi krasni fantje in dekleta. Ampak vaše nazadnjaške ideje socialnega inženiringa, centralnega planiranja in državnega kapitalizma bodo Slovenijo pripeljale v mizerijo, tako kot so jo že enkrat. Zato nikakor ne želim, da se šlepate na moji priljubljenosti, ker bom v tem primeru (še enkrat) soodgovoren za beden razvoj svoje države.«
Lahko bi tudi preprosto rekel: »Ker želim biti predsednik vseh Slovencev, ne želim kandidirati s podporo nobene stranke.« Tisto zgoraj pa bi si zgolj mislil. To bi bil vsekakor velik prispevek k normalizaciji naše politike. Pahor pa bi lahko iz ljudskega predsednika in edinega političnega gospoda pri nas postal še državnik s hrbtenico.
Na koncu še misel o moralni avtoriteti. Verjetno nihče izmed tistih, ki okrog tega zganjajo največ cirkusa, ni pričakoval, da bo Pahor rekel »splav je umor« ali kaj podobnega. Nasprotno, njegovi bivši delodajalci in ekosistem, ki so ga nasadili po akademski sferi in »civilni družbi«, so besni, ker se kot predsednik ni po njihovem zgledu zaganjal v vsakogar, ki ni poravnan z njihovo progresivistično agendo…
Celotni prispevek je bil 18. 10. 2017 objavljen na PRSTAN-u
