Volivci v Veliki Britaniji se odločajo o tem, ali naj ostanejo v Evropski uniji ali pa jo naj zapustijo. Odločitev je zelo pomembna za prihodnost britanskega in evropskega gospodarstva. Barometer naklonjenosti volivcev se je tekom kampanje obračal v obeh smereh in na predvečer referenduma obstal nekje na polovici. Po javnomnenjskih raziskavah bi naj bili obstanku v EU bolj naklonjeni mlajši volivci, medtem ko bi naj starejši volivci bili v povprečju bolj naklonjeni izstopu Velike Britanije iz EU. Rezultat referenduma bo torej glede na te ugotovitve precej odvisen tudi od starostnega razmerja udeležencev referenduma.
Obe strani vsaka na svoj način prepričujeta volilno telo in napovedujeta bolj ali manj katastrofične posledice glasovanja v prid drugega tabora. Tabor za obstanek v EU vodi David Cameron, predsednik britanske vlade in vodja konzervativcev, tabor zagovornikov izstopa iz EU pa ločeno peljeta Boris Johnson, nekdanji londonski župan in prav tako konzervativec in Nigel Farage, vodja neodvisne britanske stranke UKIP in britanski poslanec v Evropskem parlamentu.
Javne razprave protagonistov obeh taborov lahko ocenim kot populistične. Zagovorniki izstopa svarijo pred posledicami prostega pretoka ljudi znotraj EU v obdobju visoke brezposelnosti mladih v Španiji, Grčiji, na Portugalskem, v Italiji ter poudarjajo zgrešeno imigrantsko politiko v EU. Predlagajo omejeno imigracijo po zgledu avstralskega modela točkovanja. Ob tem poudarjajo, da bi z denarjem, ki ga morajo nameniti v bruseljske blagajne, financirali sistem zdravstvenega varstva, ki je v deficitu, ter poudarjajo, da bi izstop pomenil več samostojnosti britanskim državljanom in s tem več demokracije, kot je imajo sedaj. Izpostavljajo tudi možnosti sprejemanja lastnih zakonov po lastni meri in možnosti podpisovanja lastnih trgovinskih sporazumov z vsemi državami sveta. Nasprotniki izstopa pa poudarjajo pomen imigracije za razvoj Velike Britanije in na velik političen vpliv Velike Britanije, ki je po njihovem močnejša znotraj EU kot izven, ter svarijo pred padcem življenjskega standarda ob morebitnem izstopu iz enotnega evropskega trga. Ne strinjajo se glede zneskov vplačil v bruseljske blagajne in zagovornikom izstopa očitajo sovraštvo do tujcev. Nasprotniki izstopa svarijo pred izgubo delovnih mest v finančni industriji in na podražitev trgovanja z EU zaradi uvajanja carin in trgovinskih dajatev. Na obeh straneh manjka kritične racionalnosti, oboji pa veliko energije usmerjajo v zmerjanje nasprotne strani.
V senci politične razprave poteka strokovna razprava med ekonomisti, analitiki, finančnimi vlagatelji in poslovneži. Tako denimo predstavniki nekaterih vplivnih centrov moči napovedujejo polom vrednosti funta ob izstopu Velike Britanije iz EU in svarijo pred padcem gospodarske aktivnosti in pred finančnim zlomom britanskega gospodarstva. Kadarkoli vpliven vlagatelj napove finančni zlom valute, bo to do neke mere spodbudilo strah pri manjših vlagateljih. Stanje, kako se je treba vesti v primeru strašenja pred finančnim zlomom, lepo opiše Alan Higgins, nekdanji upravljavec premoženja pri Morgan Stanleyju, ko pravi, da se je proti strahu treba boriti z nasprotnimi pozicijami, saj strah pomeni priložnost za zaslužek. Več kot je akcij proti strahu na finančnem trgu, manjši je učinek strahu na končno ceno in obratno.
Napovedi o finančnem zlomu je torej treba razumeti tudi (ali pa predvsem) v luči krepitve strahu na finančnih trgih zavoljo unovčevanja lastnih interesov po donosih pri tistih, ki strah sprožajo. Donos na strah je lahek donos, saj strah z eno potezo zajame množico vlagateljev, kar sprožilec strahu unovči v svoj dobrobit z nasprotnimi pozicijami. Higgins to pove odprto, tisti, ki odprto širijo strah, pa v istem hipu že kujejo strategije unovčevanja donosov na strah. Na finančnem (in valutnem) trgu je veliko špekulacij, kjer gre za napovedovanje potez drugih. Unovčevanje pravilnih napovedih potez drugih v lastno korist je zelo donosno in to je v razmerah strahu otročje lahko početi.
Ni nepomembno, da so finančni produkti, ki jih ponuja London, desetletje pred finančnimi produkti ostalih borz na evropskem kontinentu. V londonskemu finančnemu okrožju bodo ostale vse ključne konkurenčne prednosti, ki jih ima pred ostalimi finančnimi centri v EU. Velika Britanija danes ni članica evrskega denarnega območja, pa je London kljub temu največji center evrskih naložb z bogato ponudbo vseh vrst izvedenih finančnih instrumentov in njihovih derivatov in to se po morebitnem odhodu Britancev iz EU ne bo kaj dosti spremenilo: obrestne mere na evro se ne bodo dvignile in naredile evrskih naložb bolj donosnih, davke na finančne transakcije v EU že poznajo in finančna regulativa je že sedaj v Veliki Britaniji precej bolj ugodna od regulative znotraj evrskega denarnega območja. London bi kmalu po izstopu iz EU lahko v resnici postal varna zona finančnih naložb evropskih skladov za beg pred izgubami v evrih nominiranih državnih obveznic nekaterih najbolj zadolženih držav iz evrskega denarnega območja. Evrski denarni sistem je precej bliže zlomu kot britanski in deluje z ničelnimi obrestnimi merami in je teoretično že v likvidnostni pasti, kot napovedujejo ekonomisti, ki so sicer blizu tistim, ki so naklonjeni obstanku Britancev v EU. 6-mesečni LIBOR na britanski funt trenutno znaša 0,72% na evro pa -0,39%.
V javnosti se pojavljajo tudi napovedi o nenadnem padanju britanskega izvoza in o povečevanju brezposelnosti v realnem sektorju. Če poznamo strukturo izvoza britanskega gospodarstva in če privzamemo, da bi Britanci po odcepitvi od EU v doglednem času dosegli podobno raven trgovinskih sporazumov, kot jih imajo danes, in znižali denimo obdavčitev energentov, česar trenutno ne smejo storiti, potem se bodo tudi takšne izjave kaj lahko izkazale kot zgrešene že na zelo kratek rok. Morebiten izhod Britancev iz EU na kratek rok ne bi oslabil niti okrepil konkurenčnosti britanskih podjetij. Na dolgi rok je stanje v gospodarstvu odvisno od mnogih dejavnikov. Na ekonomske učinke morebitnega izhoda Britancev iz EU je treba gledati v luči prihodnjih +10 let. Produktivnost in kapitalska opremljenost britanskega gospodarstva se po referendumu ne bosta niti malo spremenili, ne glede na izid, saj sta produkt preteklih vlaganj. Niti se po referendumu ne bo spremenila kakovost njihovega človeškega kapitala in kakovost njihovega izobraževalnega sistema, ki sta prav tako produkta preteklih vlaganj.
Gospodarske učinke morebitnega izhoda je nemogoče napovedati, saj so ob kapitalski opremljenosti in človeškem znanju odvisni tudi od politik, ki bi jih po izstopu Velike Britanije iz EU Britanci uvajali, in od reakcij politikov v EU na izstop Britancev. Kaj lahko se EU in VB znajdeta v trgovinski vojni, ki bi obema stranema le škodovala. Britanci bi ob izstopu iz EU gotovo imeli več svobode z bolj neposredno demokracijo: z manj vložka in truda bi lahko spreminjali svoje politične odločitve. Ali je to dobro ali slabo ni tema tega komentarja. Imeli bi več svobode, da to počno po svoje. Pri londonskem Telegraphu omenjajo pet načinov sodelovanja z EU, ki bi jih Britanci lahko ubrali po izstopu iz EU: norveški model, švicarski model, prostotrgovinski sporazum (kot ga imata EU in Islandija), carinsko unijo (kot jo ima EU s Turčijo) in model brez posebnega trgovinskega sporazuma z EU. Morda pa bi sicer po naravi skeptični Britanci izven EU v zakladnico dosežkov zahodne civilizacije k vladavini prava in k omejitvi oblasti dodali nov model trgovanja med suverenimi državami na temelju mednarodnega pogodbenega prava in pokazali alternativo skupnemu evropskemu trgu na način, da je cel svet lahko enoten trg po enakih načelih, kot veljajo v enotnem evropskem tržišču, a brez centralizacije političnih pristojnosti. Počakajmo najprej na rezultate referenduma. Obeta se zanimivo dogajanje.
Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu