Naj ne prvači homofob, radikalec in plitvež

Foto: Branko Cestnik.
Foto: Branko Cestnik.

Ni v stilu hudiča, da bi bil tam, kjer ga najprej vidimo

Hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. To ni v stilu njega, ki je „oče laži“. Te dni hudič ni z ramo ob rami s homoseksualci in novokomunisti, ki v moči parlamentarne večine gazijo preko Geneze in preko Nature kot tank preko gredice.

Ja, res, nekaj žveplenega je moč zaznati v zraku tudi v tej epizodi „mednarodne zarote proti življenju“ – kot je protidružinsko kulturo imenoval Janez Pavel II. (okrožnica Evangelium Vitae, 1995). Grdo so izvedli redefinicijo družine. Grdo do mere, da bodo morali grde metode vzdrževati do konca in jih ne glede na izid morebitnega referenduma potencirati, če bodo hoteli, da bo ta grdo vsajena roža „enakosti“ vsaj malo zrasla.

Ampak hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je. Raje je kje tu. Bliže. Tu, postopajoč med finimi kristjani, zapeljivih in bleščečih oči, bo našemu občestvu naredil največ škode. Zato, preden se podamo v boj za referendum o ZZZDR, uprimo pogled vase. Trdno verjamem v teh nekaj kategoričnih stavov:
NE homofobiji;
NE radikalizaciji;
NE brez poglobitve.

To, da je označba „homofob“ skrajno spolitizirana, še ne pomeni, da homofobije ni

Če bi bil homoseksualec, bi mi bilo v Sloveniji težko živeti. Morda bi nekje v Ljubljani še nekako dihal, živeti na podeželju obšankovskega mačizma pa bi me bilo groza. Norčevanje, posmeh, žaljenje „fegičev“ je na dnevnem redu. Vem za starša, ki je v navalu jeze otroku rekel: „Če ne boš priden, te bomo homičem dali!“ Včasih so žlehtne otroke „dajali“ Ciganom, danes homoseksualcem!

Pred kratkim so v Italiji objavili rezultate raziskave, v kateri jih je zanimalo, kje znotraj Italije je na tviterju največ sovražnih besed. Presenetilo me je dvoje: največ tviteraške sovražnosti je v industrijsko razviti Padski nižini in največ na račun homoseksualcev. Na prvem mestu sem pričakoval tujce, priseljence – toda ne; prvi na udaru so homoseksualci.

Beseda „homofobija“ je zaradi zainteresiranega levičarskega aktivizma resda postala politkomisarska floskula, ki je vse bolj votla in ji več ne verjamemo. A to ne pomeni, da homofobije ni. Je in uničuje družbeno tkivo.

Hudiču je vseeno, kakšen bo rezultat morebitnega referenduma o ZZZDR. On hoče od Slovencev nekaj drugega: razdor in sovraštvo za naslednje desetletje. Zato, četudi katoličani skupaj z zavezniki bitko proti redefiniciji družine in za pravico otroka do očeta in matere dobimo, a jo dobimo s peno na ustih, se pravi, na način, da se norčujemo in žalimo istospolne ter njihove politične zagovornike, hočem reči, da homofobstvo postane krščanska veščina in vrlina, nismo zmagali.

Radikalizirano krščansko občestvo postane hromo za oznanjevanje evangelija

Naslednje, česar se nadeja hudič v dani situaciji, je, da bi se Kristusovi učenci “kulturkampfersko” radikalizirali. Da bi izbuljenih oči ter mesijansko navdahnjeni jurišali v objem apokaliptičnih bitk med dobrim in zlim.

Danes je često slišati o radikalizaciji. Islam, da se radikalizira, pravijo. Desnica, da se radikalizira, dodajajo. Radikalizira se kakopak tudi levica, četudi si pri nas o tem dokaj očitnem procesu pro-režimski mediji prepovedujejo pisati. Vprašanje, ki nas zanima, se glasi: Se bo v skladu s trenutno splošno aktivistično „modo“ in v čustvenem naletu ob zadnjih dogodkih radikaliziralo tudi slovensko katolištvo?

John L. Allen v knjigi The Future Church (2009) razlaga 10 trendov, ki bodo v naslednjem stoletju oblikovali podobo katoliške Cerkve. Eden izmed njih je t.i. „evangelikalsko katolištvo“. Gre za katolištvo, ki poudarja militantno izbiro. Katolištvo, ki v odnosu do sedanjega sveta za razliko od optimizma 2. vatikanskega koncila vzpostavlja pesimizem, namesto dialoga boj. A to še ni radikalizirano katolištvo.

Radikalizacija je, ko ti jeza na svet in bojevito jurišanje prevzameta celotno versko bit. Radikalizacija je, ko ti ena samcata strast ali bitka opredelita celotno identiteto oz. ko izven točno določene borbe za točno določen cilj (včasih tudi izven točno določene dnevno politične opredelitve) sploh ne vidiš možnosti, da bi lahko ti bil dober katoličan. Radikalizacija je grobo oženje simfonične resnice na nekaj pogonsko koristnih gesel.

Poleg „subjektivne“ duhovne škode, ki jo utrpijo duše radikaliziranih posameznikov (na koncu se jim Bog sam skrije), je tu še „objektivna“ škoda evangeliju: radikalizirani smo ohromljeni za oznanjevanje, za izvorno in bistveno kerigmo. Bom povedal naravnost: “kulturkampferskemu” fanatiku je težko verjeti, ko govori o Jezusu.

Resnica ne zmaguje po megafonu pač pa iz globine naše vere

Ko smo sprevideli to dvoje hudičevih nakan (da bi sovražili in da bi se fanatizirali), naj nam bo prosta pot za boj proti „antropološki hereziji totalitarnega gendra“, kot je ideologijo, ki redefinira družino, imenoval pariški psihoanalitik in duhovnik Tony Anatrella.

Ja, boj. To, da bi se po brutalni redefiniciji zakonske zveze, ki jo je opravil parlament 3. marca, irenistično smehljali ter v imenu dialoga pohlevno uklonili načrtovalcem genderizacije mladih rodov, je v resnici tretja hudičeva nakana. 3. marca se namreč niso toliko uveljavljale pravice ene od manjšin (oh, ko bi le šlo zgolj za pravice!), kot se je z nekakšnim filozofskim saltom mortale zarisal obris nove državne ideologije s povsem prekucnjeno in silno nevarno vizijo človeškega bitja.

Ni drugega, kot da izpolnimo naročilo našega nadpastirja Stanislava Zoreta, ki ga je izrekel oni dan v uršulinski cerkvi: „Bodimo dejavni – na vso moč, ampak hkrati zajemajmo iz globine.“ Skratka, ne stavimo toliko na megafon in na dobro izpeljano kampanjo, kot stavimo na resnico, ki biva v globini človeka. Ona sama sili proti površju. Pomagajmo ji!

Krščanski paradoks je osupljiv: resnica lahko zmaga, četudi po političnih parametrih obvelja za patetično luzerko.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.