Na obletnico rojstva Josipa Jurčiča (1844 – 1881), literata, publicista in novinarja, je Sklad Josipa Jurčiča pri Novi reviji podelil nagradi za dosežke na področju novinarstva in publicistike. Ivo Jevnikar, tržaški novinar, publicist in zgodovinar, jo je prejel za svoje delo med Slovenci na Tržaškem in v Primorju. Stanislav Kovač je prejel nagrado za svoje delo kot gospodarski kolumnist v dnevniku Finance.
Utemeljitvi
Ivo Jevnikar, radijski novinar, publicist in kronist primorskih usod
Ivo Jevnikar že četrt stoletja pri RAI v Trstu skrbi za to, da tisti Slovenci, ki živijo na severovzhodu Italije, ne ostanejo brez tekočih vesti o političnem, družbenem, gospodarskem in kulturnem dogajanju. To je naporen posel, ki zahteva veliko pridnosti, zbranosti in discipline. Rezultati kar naprej odhajajo v eter in se, mogoče, tam tudi sproti zgubljajo … Tako si v trenutkih malodušja rečejo radijski novinarji. Mogoče so prav zato pri nagradah pogosto zapostavljeni. Ivo Jevnikar pa se ukvarja tudi z drugačnim, publicističnim delom, ki odhaja na papir, se tam hrani in tudi zbira. Zanima ga predvsem polpretekla zgodovina Primorske in njenih ljudi, njihove včasih prav osupljive in pretresljive usode, ambicije, njihove iluzije, ki so pogosto strmoglavile v tragedije.
Ljudje, ki čutijo afiniteto do teh poglavij življenja, sodijo med vnete bralce in zbiralce Jevnikarjevih člankov. Nekateri so to izrazili tudi v svojih knjigah, tam na koncu, ko je treba navesti vire in uporabljeno literaturo. A to se ponavadi zgodi v drobnem tisku …
Primorski padalci, ki so se izvežbali za pomoč pri osvobajanju Slovenije izpod fašizma in nacizma. Drzni možje, ki so obveščali zahodne zaveznike o dogajanju pod okupacijo. Politiki, ki so vsemu navkljub verjeli v pluralizem. Duhovniki, ki so prekršili besedo predpostavljenih in poslušali glas vesti, da so pomagali preganjanim. Tigrovci, ki so se že sredi dvajsetih let začeli upirati fašizmu. Begunci, ki so si reševali življenje z odhodom iz domovine, nato pa se znašli v utesnjenem položaju manjšincev … Vse to so Jevnikarjeve teme. Zaradi narave režima, pod katerim smo dolgo živeli, so bile bolj ali manj zatajene, prepovedane in zato neobdelane.
Marsikatero usodo te vrste je Ivo Jevnikar podal kratko in suho, kot se spodobi za Primorski biografski leksikon, velikega spoštovanja vredno edicijo, ki ima zanjo največ zaslug Martin Jevnikar, njegov oče.
Če je le mogoče, pa se rad razpiše. Njegove zgodbe o primorskih padalcih so bile zadnje desetletje ena vodilnih tem mesečnika Mladika. Kakšnih petdeset jih je teklo kot rdeča nit skozi to publikacijo: Zgodbe o rodoljubju in pogumu, ki so se pogosto žalostno končale, ker so partizani imeli vse te prostovoljce na sumu, da so se prodali »Angležem«, kralju, imperialistom in podobnim sumljivim avtoritetam; ker sta se, na kratko rečeno, prekrižali dve interpretaciji narodnoosvobodilnosti.
Ivo Jevnikar obdeluje to svojo kraško ledino s kombinacijo novinarskih in zgodovinarskih metod. Začne s poslušanjem in nadaljuje s pogovori, intervjuji, soočenji, korespondenco, vse to pa bogati in dopolnjuje z arhivskimi in tiskanimi viri. Z dolgoletnim delovanjem te vrste si je ustvaril obsežno področje znanja, ki ga nesebično razdaja tudi konkurentom.
– Brez njegove pomoči si težko predstavljamo razkritje usode patra Placida Corteseja – to je duhovnik s Cresa, ki je vojno aktivnost začel s pomočjo slovenskim internirancem v taborišču v Chiesanuovi in nadaljeval z reševanjem zavezniških beguncev; zdaj se pred cerkvenim sodiščem odvija postopek beatifikacije in Jevnikar mu je preskrbel nekaj ključnih slovenskih virov – papirnatih in živih.
– Brez njegovega prizadevanja bi gospod John Earle ostal brez mnogih zanimivih prič, izpovedi in dokumentov, njegova Cena patriotizma bi bila nižja.
– Brez njega si tudi težko predstavljamo razkritje dogodkov sredi leta 1944 v Benetkah, ko so varuhi nemškega Rajha aretirali skupino svojih nasprotnikov. Ivo Jevnikar je prvi in pravzaprav edini slovenski novinar, ki ga je zanimalo, kako se je Zoran Mušič znašel za zapahi in nato za bodečo žico Dachaua, kaj se je zgodilo in kaj vse zatajilo na tej strašni poti.
Člani upravnega odbora Jurčičevega sklada mu stiskajo roko za vsa njegova poštena in polnozrnata besedila.
Stanislav Kovač, novinar in kolumnist
Delo Stanislava Kovača zaznamujejo poznavanje snovi, umestitev v družbeni kontekst in profesionalna avtonomija. Svojo novinarsko pot je začel pri tedniku Mladina. V tistem času je tudi prejel nagrado Sklada Josipa Jurčiča za leto 1994. Novinarsko pot je nadaljeval pri Magu, kjer je ostal, dokler tednika ni prevzela časopisna hiša Delo. Od leta 2002 objavlja kot kolumnist v poslovnem dnevniku Finance.
Za delovanje demokratičnega sistema je nujno, da smo državljani obveščeni o zadevah, ki so pomembne za uresničevanje državljanskih dolžnosti in pravic. Vlogo obveščevalca in povezovalca so v zahodni civilizaciji prevzeli novinarski mediji, ki javnosti razgrinjajo delovanje pomembnih inštitucij in ji v razumljivem jeziku opisujejo dogajanja v zapletenih družbenih sistemih, kot so politika, šolstvo, zdravstvo, kultura in drugi. Gospodarski sistem ima v razmerah tržne gospodarske ureditve posebno pomembno mesto v družbenem življenju.
Delo Stanislava Kovača ustreza omenjenima značilnostima profesionalnega novinarstva. Njegove kolumne temeljijo na preverljivih podatkih in temeljiti analizi. Univerzitetni študij ekonomije izpopolnjuje in nadgrajuje z rednim spremljanjem dogodkov in branjem najnovejše literature. Njegove trditve so pogosto trde do tistih, o katerih piše. Vendar so tudi trdne. Temeljijo na dejstvih, ne na meglenih mnenjih ali prikritih lojalnostih. Vendar faktičnost in analitičnost avtorja ne ovirata, da ne bi mogel biti razumljiv. Njegove kolumne so namenjene državljanu, ne ekonomistu. Temu primerna sta jezik in slog.
Naš čas zaznamujeta presežek informacij in primanjkljaj smisla. Živimo sredi milijonov in milijard novic in podatkov, pogosto brez
zemljevida, ki bi nam jih pomagal sestaviti v smiselno podobo. S tem, ko dogajanja vpenja v mrežo preteklih dogodkov in jih povezuje z akterji in procesi v drugih družbenih sistemih, Stanislav Kovač vnaša red v kakofonijo dražljajev in novic: dogajanja v gospodarstvu ni mogoče razumeti izven filozofskega in duhovnega ozračja, v katerem je umeščeno. Predloge tega gospodarstvenika ali onega politika lahko razumem samo, če poznam preteklo dejavnost te osebe in njen značaj.
Ključna lastnost novinarja je neodvisnost od vplivnih ljudi in organizacij, kar je druga beseda za njegovo zavezanost resnici, v čemer se kaže tista etična drža kritičnega mišljenja o zadevah našega družbenega dogajanja, ki je danes na Slovenskem več kot primanjkuje. Stanislav Kovač je v toku svojega novinarskega udejstvovanja izpričal neodvisnost od zunanjih vplivov in kritičnost do političnih in gospodarskih veljakov, kdorkoli so že bili. Z vztrajanjem pri novinarski avtonomiji je zgled mlajšim kolegom, svojim bralcem in slovenski družbi pa daje tisto, brez česar ni ne blagostanja ne svobode: kritičen nadzor nad oblastniki in nevtralno informacijo o pomembnih zadevah.
