Jezus prihaja kot tisti, ki nas osvobaja in odrešuje. Postni čas nas na poseben način pripravlja na tako težko pričakovani čas duhovne svobode. Zato nas božja beseda današnej tihe nedelje še posebno nagovarja in uči, kaj je potrebno storiti, da bomo prav usmerili svoj življenjski korak, ki nas bo pripeljal v nove čase duhovne svobode in odrešenja.
Izraelsko izvoljeno božje ljudstvo je na svoji zgodovinski poti mnogokrat ubiralo pota, ki so vodila proč ali mimo Boga. Prav zaradi tega je njihova zgodovina tolikokrat zgodovina trpljenja, suženjstva ali osame. Toda vedno znova jih je dobrohotna božja roka pripeljala nazaj v objem božje ljubezni. Tako so zaslutili, kaj pomeni, če v temi njihovega življenja ugledajo luč božje dobrote, če jim v puščavo njihovih zablod Bog pripelje reko svojega usmiljenja, če v sužnosti greha občutijo odpuščanje in odrešenje. Ob takšnem izkustvu odrešenja je njihovo srce zapelo skupaj s psalmistom: »Velike reči je Gospod za nas storil.« To je pot prečiščevanja, spreobrnjenja in spoznanja, da nas Bog vedno varuje, spremlja, odpušča in z neskončno ljubeznijo sprejema.
Če je starozavezno izvoljeno ljudstvo, ki še ni bilo v polnosti odrešeno, občutilo neskončno veselje in radost, da ga Bog ni zapustil, mora ljudstvo nove zaveze z veliko večjim veseljem sprejemati največji božji dar – odrešenje. To veselje je mogla na poseben način zaslutiti grešnica, ki so jo farizeji pripeljali pred Jezusa.
V vsej svoji nadutosti farizeji prihajajo k Jezusu in pred njega postavijo grešnico: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« Jezus, ki je prišel iskat in klicat grešnike, naj bi to ženo sedaj obsodil. Toda pokaže se Jezusova modrost, s katero je popolnoma razorožil in premagal tožnike: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« S temi besedami je postavil farizejske tožnike in sodnike pred njihovo lastno odgovornost.
Greh je sicer vsakdanji spremljevalec vsakega človeka. Kako zmotno misli, kdor pravi, kaj bi hodil k spovedi, saj ne vem, česa naj bi se spovedal. Svetniki so v sebi čutili, da so največji grešniki, saj so se zavedali ne samo slabega, ki ga človek stori, ampak tudi vsega dobrega, ki ga opusti. Kaj hitro pa človek pade v skušnjavo, kadar gre za grehe bližnjih; takrat znamo vseprek obtoževati in obsojati.
Brez dvoma je treba reči, da življenje grešnice, ki so jo farizeji privedli pred Jezusa, ni bilo takšno, da bi lahko njena dejanja hvalili. Vsak greh je Jezus silovito obsojal in ljudi pred njim svaril. Toda pred grešnikom ni nikoli dvignil roke in ga zavrgel. Vsakomur daje možnost spreobrnjenja. Božja dobrota je veliko večja kot pa kateri koli greh. Dokler stopamo po tej zemlji, nam je dana možnost vrnitve. Za vsakega je vedno odprta pot, ki vodi k Bogu, saj nas on vedno pričakuje.
»Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo!« Jezus po teh besedah kmalu ostane sam z grešnico, kajti farizeji so odvrgli kamne in drug za drugim odšli. Bili so vsaj toliko pošteni, da niso stopili na mesto sodnika, saj so vedeli, da kamen obsodbe lahko vsak čas zadene tudi njih. Človek vedno rajši stopa na pot sodnika, kakor pa da bi obsodil sebe. To je preveč boleče. Kar iskreno in pošteno pomislimo, ali smo kdaj raje vrgli kamen obtožbe v človeka, kakor pa da bi ga odvrgli proč? Mnogokrat raje vržemo kamen, kakor pa da bi priznali svojo majhnost in grešnost. Lastimo si pravico, ki je nihče od nas nima. Samo Jezus ima to pravico in vendar on ni grešnika nikoli obsodil, obsodil je samo greh. Človeku pa daje vedno možnost spreobrnjenja in vrnitve.
Grešnica je ob Jezusu spoznala njegovo usmiljenje in ljubezen, zato je priznala svojo krivdo. Jezus jo pošilja v življenje z odgovornim naročilom: »Pojdi in odslej ne greši več!« Popolnoma osvobojena je odšla v življenje. Jezus jo dviga in opogumlja. Nekaj trenutkov prej je mislila, da zanjo ni več srečne prihodnosti, Jezus pa jo je odrešil vseh vezi greha. Daje ji možnost novega začetka.
Tudi za nas velja zgodba današnjega evangelija. Razmišljanje o njem je sicer boleče, toda vodi nas v popolno svobodo duha. Skozi mnoga vrata prihaja greh v naše življenje, toda njegovega bremena se bomo znebili samo v znamenju božje ljubezni, odpuščanja in usmiljenja. Postni čas je čudovita priložnost, da spoznamo svojo majhnost in nemoč, da spoznamo, kako Bog razume to človekovo stisko in zato nikogar ne obsoja. Zato se rade volje vrnimo k njemu, ki nas pričakuje!
Besedilo je homilija na 5. postno nedeljo.
