Zdaj že vsi vemo, da je selitev NPU-ja na Dimičevo »dober posel« in prava korupcija. V deželi evfemizmov, kjer se ne sme naravnost ničesar več povedati, je posel stoletja sklenil Pogačar, plačali pa ga bomo davkoplačevalci. Kresalova je svojemu prijatelju z našim denarjem omogočila dober posel. Prorežimski mediji nas bodo sicer pitali s Patrio kjer je mnogo obtožnic in nobenih dokazov, kaj šele javnih procesov ali sodb in z vsem drugim mogočim in zanimivim (npr. nakupom zemljišča), stradali pa nas bodo informacij o stvareh kakor je dokazan klientelizem stare garde. Afera NPU se torej že sprevrača v farso. Tudi te dni, ko je KK končno odstopila se to že dogaja. Vse skupaj je že podobno veliki tragikomediji, ki nas bo veliko stala. Stane nas vsaj 3.000.000 € na dan!
Tragikomično je zato, ker Kresalova najprej ponuja svoj odstop, a ne odstopi. Ženska brez morale želi, da bi drugi presojali o njeni moralnosti, kajti za to pri odstopanju v politiki gre. Do tedaj pa nam govoriči in pleteniči o neki odgovornosti, se ima za avantgardo in celo liberalno. Komaj dan potem je zgodba končana, ko jo dotolče poročilo protikorupcijske komisije, ki je čakala na Računsko sodišče. Končno se je zgodilo, kar bi se moralo že ob aferi Baričevič ali pa aferi njene mame ali strica, itd. V normalni deželi bi morala KK končati pred sodiščem, tisti, ki je v imenu MNZ podpisal sporno pogodbo pa bi moral izgubiti službo, ker se je uklonil ustnemu ukazu in si ni zavaroval hrbta ali pa je podpisal, ker so »bili naši na oblasti«, torej iz prepričanja. Ta uradnik, ki je pogodbo podpisal, bi moral leteti. Mediji in novinarji pa nam še niso sporočili niti njegovega imena in nihče se ni ukvarjal z njegovo krivdo. Prepričan sem, da so v podobnem položaju mnogi drugi uradniki, ki so v strahu ali iz prepričanja podpisovali za državo škodljive »dobre posle«.
Pri Pahorju je stvar posebno kočljiva, ker je v svojem preživetvenem nagonu izgubil stik z realnostjo. Upam, da vsak večer in vsako jutro, ko se pogleda v ogledalo, obžaluje dan, ko je dal prednost mandatarstvu in ne predsedniškemu mestu. Bil bi boljši predsednik kot mandatar, bil bi boljši predsednik od sedanjega, saj je sedanjega težko prekositi v minus.
Ni videl razloga, da bi ponujeni odstop sprejel. Vrnil je žogico nesramni soigraliki, ki je nanj hotela prenesti krivdo za njen odhod iz politike. Očitno je hotela postati žrtev. Zdaj je žrtev Pahor, ki je ostal dejansko brez vlade. Opravilna ta vlada že dolgo ni, škodo, ki jo dela je nepopisna (družinski zakonik, prenašanje pristojnosti na predsednika države, ustanavljanje in zaposlovanje preverjenih kadrov v paradržavnih agencijah in skladih, neodločanje glede najhujših problemov, milijardno zadolževanje, klientelizem in korupcija na vseh ravneh…). Ali bo Pahor preživel? Dvomim. Ali bo žrtev? Žrtev lastne ambicije, ja. Žrtev svojih soigralcev. Žrtev zadnjega partijskega sekretarja. Čas je, da se sooči z realnostjo, prehiti Gantarja in odstopi in čimprej omogoči volitve.
Slovenija potrebuje novo oblast, ki bo imela pogum, da ugrizne v vse boleče in težke stvari, ki jih ta vlada, ideološko monolitna, s podporo medijev in novinarjev, s podporo kapitala in tajkunov ter tudi kričačev iz ideološke ropotarnice, s podporo levičarske »civilne družbe«, z ideološko bližino sindikatom, ki bi ubogali in bili tiho, ko bi posegali v navidezne socialne pravice, ni bila sposobna narediti. Nihče ne bi mogel tako zlahka narediti toliko za našo državo in za skupno dobro. Zato je krivda te vlade, kamor štejem še vedno vse štiri stranke: SD, LDS, ZARES in DeSUS, toliko večja. Boli me, ker je zamujena tako lepa priložnost in bomo morali v najhujšem času svetovnega razpada kapitalizma po trdi poti odpovedi in revščine.
Tragikomično je, ker Šoltes nima enakega priporočila za Kresalovo, kot ga je imel v primeru Erjavca. Enak prekršek, različna mera. Spet klasična dvoličnost med »našimi« in »ne-našimi«. Ta vlada že od vsega začetka zlorablja računsko sodišče za politične obračune. Zdaj je jasno, da je šef računskega sodišča na nek način njen človek in soigralec v teh zlorabah. Šoltes se v primeru NPU izkaže za človeka slovenske zime in še enkrat dokazuje, da kri ni voda. Kardelj živi v svojih otrocih. Vsak, ki bi predstavljal njega kot »novi obraz«, nam v resnici ponuja le »že videno« in bi bil v službi kontinuitete na najslabši možni način.
Zakaj je računsko sodišče zavlačevalo z odločbo v čas novinarskih kislih kumaric sredi počitnic, da bo politična škoda za LDS čim manjša (zavlačevalo je 418 dni!)? Zakaj je bilo potrebno toliko časa za nekaj preprostih izračunov, ki jih zna narediti vsak otrok? Zavlačevanje in čas objave dokazujeta, da je računsko sodišče za to vlado pravzaprav političen organ nad katerim pa državljani nimamo nadzora zato je toliko prikladnejši, ker svoje politično-ideološke odločitve skrijejo za masko strokovnosti. Ne pozabimo, da je NPU le vrh ledene gore, oz. najbolj prozoren primer korupcije in klientelizma. Slovenija je polna takih in drugačnih primerov.
Tragikomično je tudi zato, ker nihče ne bo kazensko odgovarjal za škodo, ki jo bomo spet plačevali navadni ljudje. Logično bi bilo, da bi po aferi NPU Katarina Kresal in njena LDS postali politična zgodovina, kakor bi morala postati politična zgodovina po Golobičevi laži tudi ZARES. Oboji bi morali biti kaznovani na volitvah z izgonom iz parlamenta v štiriletno puščavo izvenparlamentarnega životarjenja. SD, ki je talka zadnjega partijskega sekretarja in nikoli imenovanih »trdorokcev« oz. »stare garde«, bi tudi morala plačati politični davek in izgubiti vsaj polovico glasov na hitro prihajajočih volitvah. Logično bi sedaj bilo, da se volivci množično odvrnejo od »levice« in izvolijo politično sredino. Pa se to ne bo zgodilo iz treh razlogov. Nedotaknjena je medijska moč naštetih strank oz. politične opcije, ki deluje kot ideološki monolit in relikt. Nedotaknjena je gospodarska moč udbo-kontinuitete, kljub nenehnemu propadanju podjetij in nedotaknjena je podrejenost pravosodnemu sistemu »rdeče knjižice«, ki zdaj ni več materialna, ampak virtualna, torej nedokazljiva, čeprav nič manj resnična.
Edina možnost, da se rešimo te gnilobe, ki je niti najboljši make-up ne more prekriti je, da gremo množično na volitve in svoj dragoceni glas oddamo strankam pomladi (SDS, SLS ali NSi). Upreti se moramo monopolnemu medijskemu diktatu, ki bo pozornost javnosti preusmerjal stran od ta hip najpomembnejše stvari: znebiti se četvorčka. Na vsakem koraku moramo zahtevati takojšnje volitve. Na vsakem koraku moramo terjati odstop pokvarjenih kontinuitetnikov. Slovenija si je zaslužila to vlado, ker so jo volivci, ki se baje nikoli ne motijo (sic!) izvolili, ko so jim na zadnjih volitvah zaupali svoj glas. Zdaj se nihče ne more več sprenevedati. Glas za kontinuiteto je glas za korupcijo, klientelizem in preteklost. Zdaj bi bil torej čas, da te sebičneže, ki skrbijo le za lastno bogatenje ob vsesplošnem propadanju gospodarstva in prihajajoče revščine, odpravimo z oblasti.
Orwellova Prašičja farma ne smrdi kakor naša. Na volitvah bo potrebno »pokazati vrata dobro rejenim prašičem«, zapreti njihove »zveste pse čuvaje« in opustiti držo pridnih delovnih konj, ki vse prenesejo za boljši jutri, ko se prašiči valjajo v zlatu lepe sedanjosti. Zdaj je jasno, kdo krade, kdo laže in kdo nima nobene morale. Zdaj je jasno, da niso vsi politiki enaki, nekateri so pokvarjeni predvsem pa bogati. Zdaj je jasno, da jih moramo zamenjati. Namesto v apatijo se podajmo v akcijo, da se z angažiranostjo ljudstva odpravi klientelizem in korupcija, ki jo moramo prenašati že toliko desetletij.
Evropski zgledi namreč vlečejo, če ne bomo na volitvah radikalno zamenjali nosilcev preteklosti, bomo končali na ulicah kakor v Grčiji, Madridu ali Londonu.
Foto: Finance
