Umori spremljajo človeštvo od samega začetka. Že prvi ljudje so posegali po sadovih drevesa življenja. To izpričujejo najstarejši spisi človeštva, med drugim našemu kulturnemu ambientu najbližja Biblija, še zlasti Stara zaveza, kjer kri dere v hudournikih.
Začenši z bratomorno zgodbo o Kajnu in Ablu, ki jo lahko razumemo tudi kot prispodobo za medvojno in povojno revolucionarno norijo, se lahko ustavimo ob številnih drugih svetopisemskih prilikah.
Celo Bog nastopa kot okrutni sodnik, ki vsepovprek izroča v smrt neposlušne pripadnike Izvoljenega ljudstva, predvsem pa pogane. Slikovit primer je pomor egipčanskih prvorojencev. Celo začetek Nove zaveze je zaznamovan s Herodovim pokolom prvorojenih sinov in šele z Vstajenjem je presekan začarani krog smrti.
Vendar se zdi, da ne za vsakogar. Mnogi še vedno posegajo po življenju drugih. Eden zadnjih odmevnih primerov prihaja iz Nemčije, kjer je javnost pretresla smrt politika Walterja Lübckeja. Resnici na ljubo si je treba priznati, da med človeštvom in umorom obstaja nekakšna patološka simbioza.
Kruha in iger
Gre to razumeti kot odmev iz plemenske davnine, ko je bila nasilna smrt ter z njo povezana vznemirjenost del vsakdanjika? Tudi pozneje v Rimskem obdobju so poznali učinkovito “formulo” za uspešno vladanje, ki se je glasila “Kruha in iger”.
Ljudje so potrebovali nekaj za pod zob, obenem pa tudi adrenalin, ki so ga nudile gladiatorske igre, pa živalski boji in podobne krvoločne “cirkuške” predstave, kjer je bil zaključek zaznamovan z okrutnim umorom. Vse do današnjih dni se človek v samem bistvu ni spremenil, čeravno sta metanje ljudi zverem in sežiganje čarovnic, že vrsto stoletij povsem nesprejemljivi praksi.
Morilci so naši klovni
Celo na ubijanje živali ima družba vse večjo alergijo, se je pa zato nasilništvo preselilo na male zaslone v naše dnevne prostore, kjer med naslajanjem nad trpljenjem drugih, preživljamo svoj prosti čas. Je to v samem bistvu kaj drugače kot obisk amfiteatra? In navsezadnje – kakšne novice so najbolj brane? Menda prav tiste, ki dišijo po krvi.
Večina običajnih smrtnikov se o umorih le pogovarja, jih premleva, o njih diskutira, kaj prebere, jih gleda na zaslonih in na platnih v kinu ter se z njimi posredno ali neposredno ukvarja še na mnogotere druge načine, bodisi v policiji, bodisi na klinikah ali pa v pogrebnih zavodih.
Toda med nami se najdejo tudi takšni, ki si krvavo dramo privoščijo v lastni režiji. Govora je o zločincih, ki morijo zato, ker jim trpljenje in umiranje žrtev nudi neizmerno naslado in zadovoljstvo.
Motivi za umor: poželenje, denar in moč
Iz zgodovine so znani primeri množičnih morilcev, ki so svoje žrtve zastrupili, ker so želeli biti priča njihovi agoniji. Vendar pa to ni najpogostejši vzrok za to, da nekdo nekomu načrtno vzame življenje. Gre za številne druge povode, ki jih je mogoče razdeliti v tri skupine: spolno poželenje/družbeni odnosi, finančni razlogi in moč/oblast/nadzor.
Umori, ki izvirajo iz sadizma, so v samem bistvu povezani z občutkom moči in oblasti nad žrtvijo. Morilec poseduje božansko zavest. Je kot nekdo, ki ima popolno oblast nad drugim in v tem uživa. Sem bi lahko prišteli tudi obračune med kokainskimi karteli in mafijskimi združbami.
Tovrstne likvidacije pa so še posebej priljubljene v avtoritarnih družbenih ureditvah, kot je bila na primer jugosocialistična, okronana z zloglasnim Golim otokom. Njihov namen je discipliniranje oziroma ohranjanje nadzora in avtoritete z zastraševanjem.
Če se večino tovrstnih hudodelstev pripisuje moškim, pa so finančni razlogi zagotovo tisto področje, kjer so pogosteje prisotne ženske. Pojavljajo se še zlasti tedaj, ko obstaja verjetnost, da bo zakonska zveza razpadla, skupaj z njo pa bo ogrožena finančna stabilnost nežnejšega spola.
Ob smrti soproga si takšna oseba obeta visoke odškodnine. So pa tovrstni zločini povezani tudi s krajami oziroma ropi in nastanejo kot kolateralna škoda, stranski proizvod.
Zelo pogost razlog umorov je tudi ljubosumje
Mnogi se odločijo za takšno ravnanje zaradi ločitve. Misel na to, da bi trenutni oziroma nekdanji sozakonec živel z nekom drugim je povsem nevzdržna. Po drugi strani pa obstajajo tudi takšni, ki se za umor odločijo zaradi izločenosti iz družbe. Sem lahko prištejemo množične pokole na ameriških šolah.
Grozodejstva iz sovraštva, kot so teroristična dejanja na verski ali rasni osnovi, pa lahko postavimo v več skupin, in sicer med umore zaradi moči in nadzora ter umore, ki imajo podlago v odnosih. Pri slednjem gre za potrebo po izločitvi določenih ljudi oziroma skupnosti iz večinske družbe. Tu lahko navedemo nedavni množični pokol v mošejah na Novi Zelandiji.
Samomor kot slovenski nacionalni šport
Zdi se, da je v naših krajih bolj “priljubljen” samomor kot umor. Prvemu botruje še zlasti osamljenost, včasih pa tudi materialno pomanjkanje. Po drugi strani pa se je Kajnov sindrom najbolj eksplicitno uveljavil prav leta 1945, razloge zanj pa bi lahko iskali v vseh treh navedenih skupinah in se glasijo: mržnja, pohlep in oblast. K sreči nam je bilo vsaj dano v miru preživeti nekaj desetletij, če že množični morilci niso bili kaznovani.