V Veliki Britaniji je kot vsak prvi četrtek v mesecu maju potekal zanimiv volilni dan. Volilci niso izbirali samo občinskih svetnikov po vsej Angliji, marveč tudi pokrajinske parlamente na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem. Največ zanimanja pa je bil deležen referendum o spremembi starodavnega britanskega volilnega sistema
Dobro znani križev pot za liberalce
Pri tolikšni koncentraciji volitev je razumljivo, da so bili izidi v različnih delih države različni. Skupno jim je samo, da se je s četrtkom za zdaj končala kar dobro desetletje trajajoča zgodba o uspehu britanskih liberalnih demokratov. Potem ko so pred letom dni prvič po sedmih desetletjih spet zasedli ministrske fotelje, so jim Britanci izstavili račun za vse tisto, kar jim moti pri sedanji konservativno-liberalni koalicijski vladi, predvsem verjetno za rigorozno varčevanje. To seveda ni nič nenavadnega, ker se razen v redkih primerih kolesa na šibkejšem koalicijskem partnerju lomijo tudi drugod po svetu. Je pa izkušnja za britanske oranžne bolj boleča, saj doslej na Otoku izkušnje koalicijske vlade praktično ni bilo.
Liberalci so izgubili na vseh ravneh. Prepolovilo se je število občinskih in okrožnih svetov, v katerih imajo večino, zdesetkani so na Škotskem in v Walesu, kjer so bili doslej deloma pred konservativci in občasno tesno za tamkaj prevladujočimi laburisti. A najbolj boli prepričljiva zavrnitev njihovega kronskega projekta, zamenjave dosedanjega enokrožnega večinskega sistema z menda pravičnejšo metodo tako imenovanega alternativnega glasu. Če je takoj po lanskih volitvah vladalo precej navdušenja nad volilno reformo, se je v četrtek za ohranitev dosedanjega sistema izreklo skoraj sedemdeset odstotkov volilcev. Tako v Veliki Britaniji ostaja v veljavi eden od simbolov tamkajšnjega političnega sistema. Sprememba je pogorela prav v vseh regijah; še največ pristašev je našla na Severnem Irskem in v Londonu. Liberalci se lahko tolažijo vsaj s tem, da jim zaradi nizke javnomnenjske podpore trenutno niti predrugačeni volilni sistem ne bi prav nič koristil.
Nacionalistični cunami na Škotskem
Ob polomu liberalcev najbolj odmeva velikanski uspeh Škotske nacionalne stranke (SNP), ki je dosedanjo relativno večino v pokrajinskem parlamentu v Edinburghu spremenila v udobno absolutno in si zagotovila 69 od 129 sedežev. Alex Salmond bo tako vsaj še štiri leta škotski prvi minister. Ali mu bo zmagoslavje na volilni dan vlilo pogum in bo poslej bolj stiskal osrednjo vlado, naj razširi škotsko avtonomijo, se bo šele pokazalo. Z referendumom o osamosvojitvi severa Združenega kraljestva je mahal že pred štirimi leti, a potlej vse do volitev o njem ni bilo veliko slišati.
V vladi glavni torijci premierja Davida Camerona so jo v primerjavi s koalicijskimi partnerji odnesli precej solidno. Vsaj s pozitivno ničlo. Na Škotskem so resda podlegli rumenemu cunamijo in utrpeli precej izgub, toda v Walesu so prvič, odkar obstaja poseben valižanski parlament, prilezli do drugega mesta. Tudi v Angliji so nekoliko popravili že tako dober izid z zadnjih lokalnih volitev.
Za opozicijske laburiste je najpomembnejša vrnitev v ospredje po lanskem porazu. Zgodovinski neuspeh na severu so uravnotežili s precejšnjim napredkom v Angliji in Walesu.
Na Severnem Irskem nič novega
Najbolj nezanimiv je bil izid na britanskem delu zelenega otoka. V glavnem so se potrdila politična razmerja, ki tam obstajajo že skoraj od preloma tisočletja. Obe najpomembnejši sili, radikalni protestanti iz vrst demokratičnih unionistov in radikalni katoličani iz stranke Sinn Fein, sta še nekoliko nadgradili svojo premoč. Očitno obema voditeljema kar ustreza položaj, v katerem se lahko znotraj svoje skupnosti obnašata kot paši. Obe zmernejši stranki, ulstrski unionisti in socialdemokrati, po drugi strani počasi nadaljujeta pot navzdol. Največ prahu je zatorej dvignilo vprašanje zaradi zapletene volilne matematike najbolj razvlečenega štetja glasov v državi.
Če potegnemo črto, je v naslednjih tednih pričakovati nekaj obstreljevanja med že tako ne iz ljubezni poročenima partnerjema. Toda predčasne volitve, ki bi sledile morebitni ločitvi, so za oba v tem trenutku prepovedan sad. Torijci bi na njih izgubili komaj pridobljeno oblast, liberalci pa bi se verjetno vrnili v šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so životarili na parlamentarnem obrobju.
Foto: UPPS
