Avtor: Matevž Tomšič. Vir: Siol. Nedavni izbruh protestov širom Slovenije je bil v javnosti pospremljen z bombastičnimi in visokoletečimi oznakami, kot so “upor”, “ljudska vstaja” ali celo “revolucija”. In seveda, to dogajanje naj bi bilo “spontano”. Vse to je daleč od njegovega pravega bistva; kljub dejstvu, da je ljudsko nezadovoljstvo nad stanjem v državi močno razširjeno in da ima zelo realne temelje. Verjetno so bile zares spontane tiste prve mariborske demonstracije, kjer je šlo za revolt zoper resnično sporen projekt postavitve radarjev. Vse, kar je temu sledilo, pa je bilo organizirano in usmerjano z eksplicitnimi političnimi motivi. Mar naj bi verjeli, da se je vsedržavni protestniški val zgodil ravno v tednu pred predsedniškimi volitvami, na katerih se je kandidatu “stare levice” obetal prepričljiv poraz? Čeprav se tistim, ki so ga želeli izrabiti, stvari na koncu niso izšle po pričakovanjih.
Če se že omenja revolucionarni predznak, pričujoče manifestacije še najbolj spominjajo na dogodke ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja v Srbiji, znane kot antibirokratska ali jogurtna revolucija, ki so pripeljali na oblast Slobodana Miloševića. Tudi takrat je šlo za domnevno spontane izraze ljudskega nezadovoljstva (govorilo se je o “dogajanju naroda”), čeprav je bilo vse skupaj natančno koordinirano. Tudi takrat naj bi bili protesti uperjeni zoper tedanjo politično oziroma “birokratsko” elito, čeprav so bili pravzaprav orodje ene od režimskih frakcij v boju za oblastne položaje. In tudi takrat so ključno vlogo imeli osrednji mediji, saj so intenzivno podpihovali ljudski revolt in ga usmerjali zoper tiste, bi so bili Miloševiću na poti.
Edino, kar je v preteklih tednih zmotilo protestniško “idilo”, je bilo nasilje na ljubljanskih in mariborskih ulicah. To so medijski apologeti obesili na pleča ekstremistov (kakopak desničarske provenience), ki da so s svojim početjem “ugrabili” miroljubne demonstracije. Miroljubne? Mar zvezi skandiranje “ubij Kanglerja” miroljubno? Se mar takšni zdijo raznorazni primitivno-hujskaški napisi na transparentih in zažiganje fotografij osovraženih politikov? V takšnem vzdušju so izbruhi nasilja pravzaprav samo vprašanje časa.
Razen napihnjene retorike protagonisti “ljudskega upora” ne ponujajo ničesar novega, svežega. Nasprotno, v sicer precej slabo artikuliranih zahtevah prevladujejo težnje po “še več obstoječega”. Tako med poplavo parol, usmerjenih proti temu ali onemu politiku, najdemo zahteve po ohranitvi državnega lastništva podjetij oziroma kar po nacionalizaciji (sic!) že tako pretežno državnih bank, pa udrihanje čez kapitalizem, neoliberalizem itd.; skratka vse tisto, kar nam iz dneva v dan servirajo osrednji mediji. Tisti, ki napadajo tajkune, torej zagovarjajo ravno tista načela, ki so privedla do nastanka “pajdaškega kapitalizma”, katerega logična posledica so tajkuni. Potem je tu vsesplošno zanašanje na državo. Očitno si ti protestniki želijo nekakšne socialistične Indije Koromandije, kjer bi država poskrbela za vse in vsakogar, v skladu z njegovimi željami. Denar za to se bo pa “že kje našel”. Če so takšni pravljičarji alternativa, potem je to zanesljiva pot v bankrot.
Vir: Siol
