Pred nami je ponovno praznik brez vsake vsebine. S tem ni mišljen podaljšek praznika dela, 2. maj, ki je seveda tudi slovenska posebnost – podobno kot 2. januar, ki ga je iz populističnih razlogov ponovno vpeljala sedanja slovenska vlada. V nobeni od članic Evropske unije 2. maj ni dela prost dan, v Evropi pa samo še v Bosni in Hercegovini ter Ukrajini. Ne, če govorimo o prazniku brez vsebine, potem je to 27. april, ki je bil od 1948 do osamosvojitve (razen v letih 1958-1968) dan Osvobodilne fronte (OF), danes pa se praznuje dan upora. Ne eno ne drugo ne ustreza zgodovinski resnici, ker takrat še ni bilo OF in tudi komunistična stran še ni organizirala upora proti okupatorju. Pred osamosvojitvijo, v socialistični republiki Sloveniji, so določili 22. julij za dan vseslovenske vstaje proti okupatorju. Prav tako kot 27. april je bil tudi 22. julij iz strategičnih razlogov umetno skonstruiran politični mit, ker tudi na ta dan leta 1941 ni bilo nobene vstaje, takrat je namreč slovenski komunist obstrelil slovenskega orožnika.
Ko je bila v Sloveniji pod taktirko Komunistične partije 26. aprila 1941 (in ne 27. aprila) ustanovljena »Protiimperialistična fronta« – pridružili so se ji še samo posamezni prejšnji Sokoli, levi intelektualci ter deli krščanskih socialistov –, je bila slovenska Komunistična partija (KPS) kot del jugoslovanske Komunistične partije, sekcija Kominterne in kot taka zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Še več! Sovjetska zveza (SZ) je Nemčiji pomagala pri pridobivanju surovin, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo. Nemčija je imela izredno malo surovin, zato je bils odvisna od importov. Ker pa zaradi angleškega bojkota ni mogla importirati surovin od drugod razen iz SZ, je SZ surovine, ki jih sama ni imela, uvažala iz celega sveta. Nemčija in SZ sta dejansko začeli drugo svetovno vojno na isti strani in po dogovoru. 23. avgusta 1939 sta državi podpisali tim. Hitler-Stalin pakt – imenovan tudi pakt Ribbentrop-Molotov po zunanjih ministrih, ki sta ga v imenu Hitlerja in Stalina podpisala. Podkrepili sta ta pakt še po začetku druge svetovne vojne z Mejno in prijateljsko pogodbo podpisano 28. septembra. Oba dogovora sta vsebovala tajni protokol, v katerih sta si državi razdelili sosednja ozemlja. Začeli sta s Poljsko. Nemčija jo je napadla 1. septembra, SZ pa 17. septembra. Sledili so napadi na druge države. Šele ko je Nemčija 22. junija 1941 napadla tudi SZ, je ta zamenjala stran in pristopila na stran zahodnih zaveznikov. Ta preobrat so potem po zahtevi Moskve naredile tudi članice Kominterne.
„Protiimperialistična fronta“ nikakor ni bila naperjena proti okupatorjem, temveč, že ime samo to pove, proti angleškim, francoskim, ameriškim imperialistom – tudi proti nemškim in italijanskim, kadar so se tudi v očeh komunistov izkazali za imperialiste, kar pa okupatorji v njihovih očeh niso bili – in proti domači „kapitalistični gospodi“, ki se je „zatekla pod angleško imperialistično okrilje.« Kardelj je to izrecno potrdil v predavanju v partijski šoli na Rogu leta 1944: »Vojna med Anglijo in Nemčijo od leta 1939 do 1941 je bila imperialistična, torej krivična. S Hitlerjevinm napadom na Sovjetsko zvezo in z zvezo z Anglijo in SZ, se je karakter vojne spremenil. Vojna med Anglijo in Nemčijo je postala pravična.« Kardelj je še leta 1944 razlagal, da fašizem sam po sebi strateško ni glavni sovražnik: »Fašizem je samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata… glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem.«(Vida Deželak-Barič, »Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev“, Prispevki za novejšo zgodovino, 1995, št. 1.2, str. 144-146)
Po napadu Nemčije na SZ, ko se je situacija spremenila in je bilo v interesu SZ, da se preusmeri v boj proti okupatorju, se je PIF iz taktičnih razlogov preimenovala v Osvobodilno fronto (OF). Napočila je namreč priložnost, ki jo je imel v mislih Kardelj oktobra 1940, ko je v Zagrebu napovedal, »da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo v interesu Sovjetske zveze.« (Peta zemaljska konferenca KPJ, Izvori za istoriju SKJ, Beograd 1980, str. 204). Še leta 1944 je Kardelj razlagal, da je fašizem „samo izraz imperializma. Zato tudi ni glavni strateški sovražnik in je važen izključno le za taktiko proletariata… glavni sovražnik proletariata je ostal imperializem…” (Deželak-Barič. Osvobodilni boj)
Od vsega začetka je bilo jasno, da je bilo jugoslovanskim komunistom prizadevanje za izključno oblast pomembnejše od vsakega boja proti okupatorju. Prav zaradi tega so na začetku 1942 izključili iz OF »Staro pravdo«, skupino liberalcev okoli Črtomirja Nagodeta, pa tudi žensko zvezo z Angelo Vode.
Svet Zveze združenj borcev za vrednote NOB (ZZB) je pred nekaj dnevi izdal izjavo, ki morda preseneča samo v tem, da znova vsaj priznava, »da je bilo narodno osvobodilno gibanje seveda tudi revolucija«. Nadaljuje pa, da je bila ta revolucija »v žlahtnem in ne slabšalnem pomenu tega pojma, in sicer zato, ker je bilo hkrati z narodno osvobodilnim tudi protifašistično ter socialno in kulturno revolucionarno gibanje za novo, socialno pravično in narodnostno enakopravno družbeno ureditev Jugoslavije po vojni.« (casnik.si)
To lahko razumemo samo tako, da po mnenju ZZB cilj posvečuje sredstva. Ne glede na to, da je ta Machiavellijev princip nesprejemljiv, tudi cilj, ki ga je imela partija, je nesprejemljiv, namreč prevzem oblasti in vzpostavitev totalitarne države. Izjava jasno kaže, da človeško življenje za ZZB ne predstavlja posebne vrednote, sicer ne bi mogla trditi, da je šlo za »žlahtno revolucijo«, saj je bilo v imenu te v Ljubljani in na podeželju umorjenih nekaj tisoč Slovencev – samo po koncu vojne od maja 1945 do konec januarja 1946 okoli 15.000. Varnostno-obveščevalna služba (VOS), ki jo je Centralni komite KPS ustanovil že sredi avgusta 1941, je na cestah, domovih, na podeželju likvidirala svoje ideološke nasprotnike. Delo VOS-a je leta 1944 nadaljevala tajna politična policija Ozna, ki je bila, v nasprotju z VOS, ustanovljena na celotnem jugoslovanskem območju. Marca 1946 se je OZNA preimenovala v Upravo državne varnosti (UDV, po domače Udba). V Sloveniji je komunistična partija, ki je prevzela oblast, ustvarila mit o kolaboraciji. Še danes nekateri – ZZB, določeni zgodovinarji in drugi – branijo komaj modificirano interpretacijo zgodovinopisja, ki ga je narekovala Komunistična partija. Na eni strani poveličujejo narodnoosvobodilni boj, ki ga je vodila partija, na drugi strani pa mečejo domala vse, ki so delovali izven OF in partizanskih enot v koš kolaboracije, ne glede na to ali so sodelovali z okupatorjem ali ne.
Vsi protikomunisti naj bi bi bili kasneje uničeni ali (z domnevno kolaboracijo) kompromitirani. Vnaprej je že bilo določeno, da se bodo borili proti vsaki skupini, ki bi se paralelno z njimi pripravljala na odpor proti okupatorju. To nazorno potrjuje tudi Angela Vode v svojih spominih. Navaja kako je Aleš Bebler, pravnik in predstavnik KPS na ustanovnem sestanku PIF, pojasnil stališče komunistov: »Bela garda ‘mora’ biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami.« (Angela Vode, Skriti spomin, str. 31) Mit o kolaboraciji vseh nasprotnikov komunizma je komunistična oblast gojila tudi potem, ko je prišla na oblast, ker je za rešitev svoje lastne časti potrebovala neizpodbitnega sovražnika.
