Liberalnim demokratom je potrebno priznati eno stvar. Da so med redkimi slovenskimi strankami, ki so si na svojem kongresu drznili izvesti sorazmerno pristne volitve predsednika z vsaj do neke mere odprtim izidom. Kolikor se spomnim, je to nazadnje uspelo Novi Sloveniji s tekmo med Bajukom in Vovkom leta 2005.
Pričakovan izid
Skoraj povsem enak kot pri desnosredinski konkurenci je bil tudi sobotni razplet. S sorazmerno tesno večino so delegati svojo naklonjenost izkazali dosedanji predsednici. Kar so pravzaprav morali storiti. Sicer bi se utegnilo še zdeti, da je bilo v zadnjih štirih letih kaj narobe. Tega pa ne priznavajo rade niti stranke, ki se gredo odprt volilni proces.
Nad spopadom Kresalove in Kavčiča kljub vsemu ne kaže zamahniti z roko kot nad zgolj za kongresne potrebe uprizorjeno volilno dramo. Tudi nekdanje dogajanje v Novi Sloveniji, za katerim je stalo prerivanje dveh nekdanjih premierjev, ni bilo zgolj to. Hočeš nočeš je volilna sobota opazovalce slovenske politike spomnila na ne tako oddaljeni izpad izzivalčevega vplivnejšega strica, v katerih je do izraza jasno prišel precejšen prepad med dvema vizijama razvoja nekdanje najmočnejše slovenske stranke.
Razočaranje in blagoslov
Ta prepad je najbolj odprlo razočaranje, ki ga za mnoge v stranki in zunaj nje predstavlja štiriletno vodenje Katarine Kresal. Težko bo zanikati, da je imela s svojo nenadno pojavnostjo nekaj potenciala za razvoj v perspektivno političarko. Zdaj je bolj ali manj jasno, da je le misica slovenske politike, ne več ne manj. Obložena z lepoto, razkošjem, eksotiko in glamurjem ob pravih trenutkih pomodruje o svetovnem miru, pravicah manjšin in bedi malega človeka, nad katero se občasno tudi razjoče. Ne da bi ljudje njene besede in solze jemali posebej resno. Pod njenim vodstvom je postala LDS povprečnemu državljanu najbolj oddaljena in od njega najbolj odmaknjena stranka, ki ne more niti približno konkurirati za dvomestne odstotke glasov na volitvah.
A je to samo ena plat medalje. Kakor zveni zadeva paradoksalno, je notranja ministrica morda zaradi svojega življenjskega in političnega sloga liberalnim demokratom sploh zagotovila obstanek. Priborila ji je majhno in omejeno, toda stabilno bazo, kakršne konkurenčni Zares denimo nima in ga lahko to stane izpada iz parlamenta. Očitno je ravno dovolj Slovencev, ki jim je všeč bogataški blišč, zvezan z oznanjanjem visokih človekoljubnih fraz.
Alternativa iz preteklosti
Omenjeno ni dovolj vsem v stranki. Navsezadnje je kot punčice očesa dedičev bivšega režima dolga leta niso negovali zato, da bi zdaj životarila na parlamentarnem robu. Njihovo nezadovoljstvo s Kresalovo še poglabljajo razlike, ki bi jim lahko rekli generacijske. Starejši člani in njihovi podporniki predsednici zanesljivo zamerijo vulgarno razkazovanje blišča, ki so se mu sami vselej premeteno izogibali, ker jih je mnogo med njimi socialno konservativnih, pa jim ni všeč niti pod Kresalovo vsaj na zunaj socialno izrazito liberalna strankina agenda. Zavedajo se pač, da na ta način v Sloveniji ni moč (znova) narediti pomembne politične sile. V skladu s tem so za svojega kandidata izbrali človeka, ki se je doslej razen s slavnim stricem profiliral domala samo z atavističnim izpadom ob razpravah o vstopu Hrvaške v Nato.
Čeprav utegnejo pripadniki te struje v širši javnosti obveljati za precej manj problematične in bi dejansko laže okrepili moč LDS, bi njihov uspeh stranko torej potisnil (še globlje) v preteklost.
Foto: LDS.si (Anže Kacin)