V naslednjih dneh, natančno 21. septembra, obeležujemo vsako leto mednarodni dan miru. Prvič je bil ta dan, na pobudo Združenih narodov, obeležen leta 1981, v letu 2001 pa je bil določen 21. september kot dan, ki bo vsako leto posvečen miru. Z mednarodnim dnevom miru se želi predvsem med ljudmi razširiti zavest, da je možen tudi svet, v katerem vlada mir. To je dan, ki naj bi povsod vladal mir, oboroženi in drugi spopadi, pa naj bi se prekinili. Mednarodni dan miru naj postane priložnost, da se preneha ne samo s spopadi, temveč tudi z vsem tistim, kar jih povzroča.
Na sodu smodnika
Nič ne skali toliko miru kot prepir, spopad ali vojna. Vsekakor je najhujša nevarnost miru tista, ki prizadene največje število ljudi. To pa je vojna. Najpogosteje si jo predstavljamo kot silo rušenja in uničenja, kot pojav, ki zavira normalni družbeni razvoj. Vendar pa smo priča časom, ko so se posamezni evropski intelektualci uprli razumski tradiciji in pričeli slaviti tisto kar je primitivno, nagonsko in iracionalno. Samo, da je vojna, tudi če je nepravična, je pisal mladi nemški pisatelj George Heym leta 1921. Mnogim se je tik pred letom 1914 vojna zdela kot zdravo in herojsko zdravilo za vse tisto kar se je smatralo neznosno in je »uničevalo« dušo. Mnogi evropski intelektualci, tako tisti z radikalne desnice, kot liberalci in socialisti, so bili prežeti z borbenim razpoloženjem. Znani nemški zgodovinar Heinrich von Treitschke je zapisal, da je vojna brez dvoma edino zdravilo za obolelo nacijo. Navdihnjeni z verzi k vojni naklonjenemu britanskemu pesniku Rupertu Brooku, so mnogi vojno videli kot izhod iz dolgočasne rutine, službe, doma, iz praznine in enoličnosti, iz povprečja in nesmiselnosti buržoazne družbe, iz materializma in malomeščanske družbe.
Pitrim Sorokin je naštel, da je bilo na svetu od leta 500 pr.n.št. do leta 1925 n.št. 967 meddržavnih vojn, ki so trajale najmanj pol leta. Od leta 1945 najprej je svet le kakšen mesec dni brez vojn ali večjih spopadov. Sigmund Freud je opozarjal, da ima človek v sebi prirojene agresivne težnje, zaradi katerih je bojevit in bojaželjen. Zato je treba s kulturo in vzgojo te naravne težnje kontrolirati in zatreti.
Nacionalizem in rasizem kot razpihovalca vojn
Do kakšnih posledic in njenih razsežnosti prihaja zaradi ekstremnih nacionalističnih in rasističnih prepričanj, so priča, žal tudi danes. Nedavni bombni napad na Norveškem zgolj potrjuje dejstvo, da obstajajo prepričanja ljudi, ki so vodena s sovraštvom in željo po nasilju, do vseh tistih, ki se ne ujemajo z njihovim kulturnim, verskim in narodnostnim vzorcem. V prejšnjem stoletju je nacionalizem in tudi rasizem dosegel svoj vrhunec v dveh svetovnih vojnah. Nacionalisti, ki so bili zainteresirani izključno za veličino lastne nacije, so politično svobodo smatrali za prepreko nacionalni moči. V iskanju in potrjevanju nacionalne veličine so obtoževali nacionalne manjšine, posebej Jude, za kvarjenje »nacionalne duše«. In poveličevali vojno kot simbol odrešitve in volje naroda. Nacionalizem danes dobiva tudi teroristični predznak. Nevarne radikalne nacionalistične in ekstremistične skupine lahko povzročijo velike preglavice, pri tem pa ne gre samo za skupine t.i. avtohtonega prebivalstva, temveč tudi za nekatere skupine priseljencev oz. njihovih potomcev. Pri vsem tem pa ne gre pozabiti, da imajo takšne in drugačne nacionalistične in rasistične grupacije tudi svoje vzornike in ideologe iz preteklosti in sedanjosti, ki jih ne manjka tako v intelektualnih kot v političnih krogih.
Mir kot blagostanje
Finski pregovor pravi, da se iz miru rodi radost. Ljudje, ki v miru vidijo simbol ljubezni, sožitja in strpnosti, prispevajo k večji stabilnosti družbe in k njeni svetli prihodnosti. Mir v njegovem najširšem kontekstu razumemo kot obdobje brez vojn, lahko pa ga razumemo tudi kot spokojnost, odsotnost sporov, harmonijo in notranje zadovoljstvo. Mir pomeni tudi harmonijo med človekom in naravo, ko človek ni samo prijatelj drugemu, temveč ima odgovoren in skrben odnos do okolja v katerem živi. Veliko vlogo za ohranjanje miru med narodi inajo Združeni narodi kot tudi Cerkev, ki s svojim naukom poziva ljudi k ljubezni, strpnosti in sožitju.
Foto: birdclipart.com
