Tako se – v srbščini – glasi seznam trditev, poslan po facebooku, kako zelo se je vse spremenilo, kako čudovita generacija smo bili vsi, rojeni malo ali še pozneje po drugi svetovni vojni, ki smo torej nekako polovico svojega življenja preživeli v državi, ki je bila nasprotje od vsega, kar je njeno dolgo ime obljubljalo…
Naj jih nekaj naštejem v slovenskem prevodu:
Smo generacija, ki je hodila v šolo in se iz nje vračala peš… (Pa ne, ker bi bil to njen ideal ali pametno hotenje, pač pa, ker drugače v glavnem ni bilo mogoče…)
Smo generacija kaset in disket… (pač trenutno stanje tehnike, ki se ves čas spreminja…)
Smo generacija, ki je zbirala sličice, polnila spominske knjige in listala po leksikonih… (te sličice so v glavnem bile fotografije filmskih igralcev ali pa estradnih pevcev, nikakor pa ne res pomembnih ljudi in motivov iz vsega sveta…)
Smo generacija, ki je opazovala očeta, kako popravlja televizor, ali pa smo mu pomagali namestiti anteno… (ne vem, zakaj bi bilo to bolj imenitno ali celo bolj plemenito, kakor pa, če danes mladi svoje starše in stare starše instruirajo pri rabi žepnega telefona ali računalnika…)
Smo generacija, ki je pila iz iste steklenice in dala ugrizniti sošolcu od šolske malice… (to delajo otroci in mladi povsod, kjer vlada revščina; ko se začne blagostanje, te lepe navade počasi ugašajo, pa ne samo pri Slovencih ali njihovih bližnjih narodih…)
Smo generacija, ki se je brez mobilnega telefona dobivala vsak dan na točno določenem mestu… (pa ne, ker bi bila bolj družabna ali celo bolj skrbna do sebi podobnih, ampak ker sodobnih naprav za medsebojne stike preprosto ni imela…)
Smo generacija, za katero je bilo značilno spoštovanje avtoritete svojih staršev. Generacija, ki je vsakega pozdravila, ko je šel mimo. Ki je v avtobusu odstopila mesto starejšim… (tako nasploh to nikakor ni veljalo; bili smo neubogljivi in uporni, kakor vse prejšnje generacije, in kakor bodo to vse prihodnje, le oblika neubogljivosti, nespoštovanja in upornosti se v času spreminja…)
Smo generacija, s katero se ne da več manipulirati… (ta je pa »debela«… Kaj ni prav ta generacija razbila celo državo in uničila ali pa odtujila skoraj vse, kar je kljub slabo vladanemu socializmu vendar bilo dobro; kaj ni prav ta generacija sprožila in vodila eno najgrših državljanskih vojn v zadnjih sto letih…)
Smo generacija, ki je bila naučena, da je ljubila svojo deželo… (in kdo jo je potem tako krvavo uničil, morda Eskimi?)
Smo generacija, ki mineva in se žal nikoli ne bo vrnila… (ali ne velja to za prav vsako generacijo?)
Smo generacija, ki je, če stvar dobro pogledaš, imela vse… (zakaj se je potem okoli milijon te generacije izselilo v Nemčijo in druge države brez socializma?)
Med številnimi komentarji, ki so vsi podobno nepremišljeno navdušeni nad tako samohvalo, je vendar najti eno izjemo, kjer avtorica piše:
Po drugi strani pa je to hvaljenje samega sebe, kako smo bili in ostali dobri – kako pa nam je uspelo priti do take generacije teh za nami, saj niso padle z Marsa, mi smo jih rodili in vzgojili…
Ali gre tu preprosto za pomanjkanje razuma in luknjičavost spomina, ali pa za zavestno zavajanje ljudi in hvaljenje sistema, k je propadel po izključno lastni krivdi in odgovornosti? Najbrž gre za mešanico obojega. Ko propade kak državni in obenem ideološki sistem, to nikakor ne pomeni, da so propadli ali se umaknili vsi njegovi elementi. Predvsem ideološki stržen tega, kar je formalno in pravno sicer propadlo, živi dalje, tudi še stoletja potem. To med drugim dokazuje francoska revolucija iz leta 1789, ki je formalno dokončno propadla že z Napoleonovim državnim udarom in spremembo republike v cesarstvo, kar je bila z ozirom na prvi tak primer v času Rima, ko je branilec rimske republike Gaj Julij Cezar dejansko postal nekronani cesar, v resnici pa dajalec imena tega naziva, kakor je branilec francoske republike Napoleon v smislu farse, kakor bi temu rekel Marx, to ponovil za Francijo. Kar hočem s tem primeru povedati, pa je, da se Francija še več ko 200 let po tistem vede v domači in svetovni politiki enako. Ne samo, da ima za himno še vedno isto k prelivanju »nečiste krvi« (Qu’un sang impur Abreuve nos sillons…) ščuvajočo Marseillaise, ampak tudi v svojem nasprotovanju Judom in Izraelu, kakor je to bilo že v času Zolaja v času »affere Dreyfus« leta 1898, ko je bil obtožen kapetan Alfred Dreyfus, ker je bil po poreklu Jud. Tedaj se je pisatelj, ki sicer ni bil kristjan, prav po krščansko izkazal s svojim J’accuse – obtožujem. Francoska revolucija je še vedno delujoča skrita ideološka oblast v Franciji, s tem pa tudi v vsej Evropi, saj velja Francija z Nemčijo, ki pa je kot ameriška okupacijska cona, v tem omejena, glavna usmerjevalka evropske politike in evropskega odnosa tako do Judov in Izraela, kakor tudi do krščanstva. In podobno je na območju nekdanje države Jugoslavije. Še vedno vsem novim državam, ki so po sesutju Brozovega cesarstva nastale, vlada ideološka »Jugoslavija« z enako duhovno usmeritvijo, kakor smo jo imeli do leta 1990, ko je pravni in vojaški segment države sprhnel. A to ne velja samo za ta prelom; tudi v Brozovi Jugoslaviji je bilo veliko, za duhovno slepe nevidne, Aleksandrove Jugoslavije, kakor je v njej bilo še vedno veliko Obrenovićeve Srbije, kakor je v njej bilo veliko sultanove Osmanije, in v njej veliko bizantinskega krila Rimskega cesarstva – in tako do samega babilonskega začetka, ko se ljudje zaradi Božjega posega v jezik razidejo v narode.
In vsaka generacija je imela nekaj, pravzaprav vedno čez vsako mero še znosnega, takih, ki so rodove, ki so jih sami rodili in slabo vzgajali, imeli za dekadenco v primerjavi s tem, za kar so imeli sebe. V resnici ne samo za razne narode znotraj istega časa, tudi ne samo za posamezen narod v istem času, še naprej velja svetopisemska sodba:
»Nihče ni dober razen enega, Boga« (Mr 10,18).
Ali še bolj natančno:
»Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega« (Rim 3,10-12).
To je resnica vsake generacije zapovrstjo, tako nazaj do prvega človeškega para, tako tudi naprej do Jezusovega drugega prihoda na zemljo, v popolnosti pa bo sodba opravljena šele po tisočletnem Kristusovem kraljestvu, ko Bog pošlje vse stvarstvo skozi ogenj in potem naredi novo nebo in novo zemljo, na kateri bo bival z odrešenimi na veke. V tej luči moremo razumeti Salomonovo modrost, ko pravi:
»Ne reci: Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od sedanjih? ker tega ne vprašuješ iz modrosti« (Prd 7,10).
V sedanjih časih hitro se spreminjajočega sveta, je na videz vsaka naslednja generacija zelo drugačna od predhodne. Toda to je le zaradi tehnike in življenjske ravni posamezne generacije, mnoge druge zakonitosti so skupne vsem generacijam. Res pa je bila v starih časih, ko se je svet spreminjal silno počasi, naslednja generacija kopija prejšnje. Zaradi današnjih hitrih sprememb se nam zdi, da je sedaj drugače.