Zadnjih deset dni pred srebrnim jubilejem države nas bo soočilo z nekaterimi izzivi glede našega osebnega gledanja na državo in njeno ureditev ter naš lasten položaj v njej. Uradne državne ustanove se sicer malo sramežljivo, a kljub vsemu z enotno sramežljivostjo, spominjajo na našo obletnico. Če obiščete spletne strani naših državnih organov je potrebno nekaj »hoje« navzdol, da prideš do skromnega znaka enotne grafične podobe, ki pelje na posebno spletno stran (Slovenija25.si). Torej zadržano in brez posebnega pompa. Očitno je stroka, ki skrbi za grafično podobo državnih spletnih strani odločila, da naš jubilej ne spada kam bolj na vidno mesto.
Program državne proslave za zdaj še ni nikjer objavljen. Vemo sicer, da pridejo v Slovenijo predsedniki naših sosednjih držav in tudi Nemčije, kar bo nedvomno lepa priložnost, da izkusijo našo gostoljubnost. Kot organizator je navedeno Ministrstvo za kulturo, a na njihovi spletni strani, žal, ne najdem ničesar več o tem, kaj bo 24. junija ob 21:15 uri.
Nekateri državni uradniki, ki sedijo po službenih in častnih dolžnostih v raznih organizacijskih odborih, verjetno prav posebej lahkega dela v teh zadnjih dneh nimajo. Ne toliko z organizacijskimi in tehničnimi podvigi, saj so bolj ali manj izkušeni glede odrov, stolov, razsvetljav, ozvočenja in siceršnje varnosti. Tudi ne z nastopajočimi in samim scenarijem prireditve, saj je menda vse že sklenjeno in izvajalci pridno vadijo svoje nastope. Nenazadnje je režiser(ka) svoje predložil že ob javnem razpisu in računati je, da gre zdaj bolj ali manj gladko. Glavobole povzroča problem, ki nas spremlja že nekaj let: kdo bo prišel?
V 25 letih je bilo namreč malo proslav, ki bi ob državnem prazniku uspele res zajeti iz navdušenja množic – tem je bila namreč proslava namenjena. Tudi takrat, ko je množica prišla in navdušenje pokazala, je bila v resni nevarnosti, da bo naslednji hip v medijih označena za fašistično, nacionalistično, populistično, zmanipulirano ali kako drugače nevarno ali manjvredno. Roko na srce: edine navdušene množice smo uspeli srečati na proslavah, ki jih je organizirala in izpeljala skupina iz nekdanjega jedra Demosa. Sile zbrane okoli LDS, SD (prej ZLSD) in vseh mogočih satelitov ter derivatov levice, so vedno dajale vtis, da je praznovanje dneva državnosti povsem odveč. Skoraj prisiljene proslave pa so se običajno spremenile v čudne umetniške »performanse«, ki jih običajni smrtniki nismo nikoli razumeli ali znali ceniti. Zdaj je leva oblast prišla do tega, da mora pripraviti proslavo za pomemben jubilej, kjer pritiče zbrati vsaj nekaj ljudi, ki ne bodo dajali vtisa pogrebnega sprevoda in kislih obrazov. Boš vabil tiste, ki si jim 25 let razlagal, da veselje in navdušenje ni na mestu? Ali pa boš zanikal sam sebe in se lotil proslave tako kot bi se je tisti, ki jim zavidaš in jih zato preziraš, saj so »domačijsko provincialni«?
Problem je tudi, da ljudem težko razložiš komu je proslava namenjena. Vabljenim predsednikom? Državnemu vrhu? Osamosvojiteljem? Ljudstvu? Po zdravi pameti sodeč, bi ljudstvo bilo tisto, na katerega naj bi pomislil najprej. A pri nas nikoli ne veš. Ob tem, kar smo doživeli na vseh dosedanjih levih »performansih« je pokroviteljski duh avantgarde izrabil vsako priložnost, da nas preobrazi v nekem čudnem svetovljanstvu, ki nima s Slovenijo ničesar skupnega. Rezultat tega je bila celo slovenska himna v arabščini … Me je torej neupravičeno zaskrbelo, da scenarija za državno proslavo ter spisek nastopajočih ne najdem? Prav tako je menda strogo varovana tajnost, kdo vse je vabljen v častne vrste. Glede na aktualni odnos države in oblastnih strank do osamosvojiteljev, bi me verjetno moralo skrbeti, da ne bo v prvih vrstah tudi kakšen oficir JLA. Od civilne družbe itak pričakujem, da bomo v duhu vsegliharstva srečali vse pomembne predstavnike društev izbrisanih, takih in drugačnih verskih skupnosti, ki jih ob osamosvojitvi nismo srečali nikjer ali pa slišali le za njihovo resno zadržanost in skrb ob razpadu nekdanje države, obvezno pa nas bodo počastili tudi tisti, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimno blizu. Pričakujemo veselje na obrazih?
Težko spanje se v prihodnjih nekaj dneh obeta predsedniku države. Če za predsednika vlade tako ali tako nihče več resno ne misli, da bi ga kaj skrbelo ali zanimalo in če za predsednika državnega zbora vemo, da gre kamor mu protokol naroči, je predsednik države edini, ki je v ta srebrni jubilej res nekaj lastnega truda vložil. Zadnje leto je konsistentno promoviral samostojno državo, čeprav včasih s kakšnim gostom, ki mu ni bil ravno v čast, a težko mu očitamo, da bi ne izkazoval ponosa nad državo, ki jo vodi. Njegov spanec bo namreč kratila dilema, ki sije v podobi rdeče zvezde: vabilo revolucionarjem, ki paradirajo v smešnih uniformah s peterokrakimi rdečimi zvezdami in z osamosvojitvijo nimajo ničesar skupnega razen simbolov takratnega agresorja JLA, bo za seboj potegnilo odsotnost velikega dela ljudi, ki menimo, da država Slovenija in rdeča zvezda skupaj ne moreta praznovati. Zamera torej bo in predsednik države se bo moral odločiti, ali bo svojim visokim gostom iz Avstrije, Madžarske, Nemčije in Hrvaške razložil, da mu je več do rdeče zvezde kot do udeležbe današnje opozicije in tistih, ki so državo tudi osamosvojili, ali pa bi se raje zameril svojim (nekdanjim?) političnim zaveznikom tako, da bo rdeči zvezdi odrekel gostoljubnost. To bo test državništva. Pri tem mu seveda želim obilo modrosti pri odločanju. Moj namig: vpraša naj se, ali je častilcem rdeče zvezde več do države ali do simbola, ki ga preziramo kot znak revolucije? Če jim je več do revolucionarne rdeče zvezde, je njihova predanost narodu in državi temu podrejena – to smo pa imeli že leta 1941, ko so komunisti nesrečo naroda izkoristili za lasten pohod na oblast in v imenu revolucije in njene zvezde sejali smrt. Če jim je ideologija več od države, državnosti itak ne bodo praznovali – torej, jih ni potrebno vabiti.
Prepričani smo, da je 25. junija 1991 rdeča zvezda zvečer zašla in da smo državo zgradili ne le brez nje, ampak kljub njenemu agresivnemu nasprotovanju (od zunaj in znotraj). Njena triumfalna vrnitev na slavje ob srebrnem jubileju pa bi bila taka klofuta, da si take sramote ne moremo privoščiti. Od državljana do državljana je odvisno, ali mu bo ponos dovolil biti na proslavi, če bodo tam plapolale rdeče zvezde. So meje, ki jih tudi drugorazredni državljani moramo postaviti.
