Slovenija je dežela rjavega medveda (Ursus arctos), ki razen človeka, nima naravnega sovražnika. Medved je naša največja in najmočnejša zver, v Sloveniji pa jih živi okoli 440. V svetu sta samo dva medveda večja od našega. To sta ameriški grizli in arktični beli medved.
Medved se izogiba srečanju s človekom. V primeru, da pa je presenečen, pa postane nevaren. Še bolj napadalna je medvedka z mladičem. Strokovnjaki ob srečanju z medvedom svetujejo, da ostanemo mirni, v primeru napada pa je najbolje, da se naredimo mrtvega.
Praviloma je srečanje človeka in medveda precej pogosto, še posebej meseca maja in junija. Tako je medved letos že dvakrat napadel človeka: najprej žensko v bližini Velike Slivnice v občini Velike Lašče, samo štiri dni kasneje pa moškega v okolici vasi Zapotok pri Igu. K sreči je pri obeh srečanjih ni prišlo do hujših posledic. Na Kočevskem, Dolenjskem, zlasti na Gorjancih in ob Kolpi srečanje z medvedom ni nič nenavadnega. Dolenjski list pa je zadnji dan maja poročal, da so medveda fotografirali celo v naselju Otočec ob Krki.
Seveda pa srečanje z medvedom ni vedno tako preprosto. Spominjam se, da je lansko leto medved uničil kar precej čebelnih panjev, ki so bili v lasti velikolaškega župana Antona Zakrajška. Še mnogo huje je bilo pozimi leta 1969, ko so na Brezovi rebri nad Žužemberkom rahlo vinjeni lovci obstrelil medveda in ga peš (proti vsem predpisom!) v visokem snegu zasledovali v goščo, kjer jih je počakal in napadel in pri tem enega lovca ubil.
Ko sem bil še otrok sem prvič videl živega medveda. Bilo je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Novo mesto neki Cigan prignal na verigi priklenjenega kosmatinca. Na Glavnem trgu je Cigan tolkel po bobnu, medved je »tancal« po zadnjih nogah, mimoidoči Novomeščani pa so v ciganski klobuk metali kovance. Moje drugo srečanje z medvedom je bilo zaznamovano s kulinarično razsežnostjo. Leta 1996, ob 840 letnici ustanovitve cistercijanskega samostana v Stični, so vsem gostom med drugimi jedmi postregli tudi z medvedovo pečenko, ki je bila zelo okusna. Kaj smo pojedli, nam je takratni stiški opat pater Anton Nadrah povedal šele po obedu. Moje zadnje srečanje z medvedom, pa je bilo srečanje z belim medvedom v Kanadi, daleč na severu, ko sem imel priložnost nekaj časa živeti med Inuiti (Eskimi) v provinci Nunavut, v naselju Gjoa Haven, kjer je v letih 1903 – 1906 živel norveški raziskovalec ledenih prostranstev Arktike in Antarktike Roald Engelbregt Gravning Amundsen (1872 – 1928). S pomočjo daljnogleda sem lahko opazoval to veličastno žival.
Francoski pisatelj Emile Zola je med drugimi, napisal tudi knjigo Človek zver, kjer na zelo naturalističen način opisuje podivjanega povampirjenega človeka. Zato bi se v današnjih časih, bolj kot medveda, morali bati ljudi, ki so izgubili človečnost in socialni čut do soljudi v stiski. In teh je več kot pa medvedov!
Foto: Medvedi.si
