V dolini šentflorjanski volkovi napadajo ovce. Kmetje trpijo škodo, potem se najdejo zagovorniki volkov, ki zagovarjajo mnenje, da naj bi volkov ne postrelili. Pravzaprav o tej temi ne vem nič. Vem samo toliko, da Medved želi odstreliti volkove in da se Zajec temu upira.
Že to je dovolj ironično, da o tem pišem. Zakaj potem pišem, če o tej temi ne vem nič? Preprosto zato, ker ravno ta tema kali moj počitniški mir. Za koga morda zanimivo, zame pa predvsem žalostno.
Z davki polnim(o) državno blagajno, iz katere razni funkcionarji dobijo svojo plačo. Ti ljudje bi morali biti strokovnjaki na svojih področjih in takšne stvari preprosto reševati. Če je nekdo za nekaj plačan, potem mora to delo opraviti, da se meni in vsem nam ni treba ukvarjati s takšnimi in podobnimi vprašanji. Če se ta nekdo ni sposoben spoprijeti s takšno težavo, potem naj prevzame odgovornost in sam odstopi.
Kaj me zelo skrbi?
Če upravitelji države niso sposobni reševati izzivov z volkovi, kako bodo potem znali upravljati z zdravstvenim sistemom, šolstvom, milijardnimi naložbami in bankami ter se soočati z imigranti, hrvaško politiko, politiko Evropske unije itd.? No, to pa me skrbi.
Sprašujem pa se tudi, za kakšne ovce nas imajo mediji in novinarji.
Célo poletje nas obveščajo o volkovih in ovcah, prometnih razmerah in vremenu na hrvaški obali. Očitno smo res takšne ovce – še večje od tistih, ki so v lasti kmetov. Kmetje so za svoje interese šli na ulico. Mi pa še naprej apatično prostovoljno ždimo v krempljih volkov, ki nas preko upraviteljev države in medijev potiskajo v balkanizem in izkoriščanje
