Medved je dejstvo naših gozdov. Pripravimo se nanj.

Moje precej bližnje srečanje in neumna reakcija

Pred leti sva se z ženo odpravila na zimski pohod v okolico Hrastovelj. Obiskala sva tudi znamenito cerkvico Svete Trojice v Hrastovljah, kjer sva ob slavni freski Mrtvaški ples filozofsko premišljevala, da sva gotovo tudi midva že kje “v vrsti“. Takrat še nisva vedela, da sva skoraj že “na vrsti”.

Ko sva se namreč vračala od Hrastovelj po samotnem kolovozu nazaj do avta parkiranega v vasi Kubed, sva srečala medveda, ki ga v teh krajih prav gotovo nisva pričakovala. Pognala sva se v beg in kar zajeten kos poti tekla, od časa do časa poslušala in vsakič slišala lomastenje in brundanje. Dokler nisva prišla do avta, se nisva nehala tresti :-).

To, da sva se pognala v beg, ni bilo prav, a kaj bolj pametnega nama takrat v paniki ni šinilo v glavo. Medved se je k sreči odločil, da naju pusti pri miru. Lahko pa bi ga pa z najinim tekom prestrašila in bi napadel.

Podučiti se!

Medvedi so dejstvo naših gozdov in hvala bogu, da jih imamo. V gozdovih smo tudi ljudje samo obiskovalci in prav je, da upoštevamo zakonitosti, ki veljajo v naravi. V zadnjem času beremo o srečanjih z medvedi, ko sta bila dva človeka (blizu Velikih Lašč in Iga) lažje poškodovana. Oba sta sprehajala psa.

Sam sem se po svojem “incidentu” takoj pozanimal, kako ravnati v primeru srečanja z medvedom in kako se obnašati v naravi, da do srečanja sploh ne pride. Pred časom smo na poti po E6, ki vodi tudi skozi 55 km gozdnih poti po Snežniških gozdovih, kjer naj bi  kar gomazelo medvedov, nasvete vestno upoštevali. Ves čas smo se glasno pogovarjali, peli, vriskali in nismo srečali prav nobenega. Tudi lansko leto, ko sem se sam potikal po Idrijskih gozdovih, sem od časa do časa malo zažvižgal.

Dejstva o našem medvedu

Najbolj nevarna je medvedka z mladiči, ki jih skoti od decembra do januarja, nekako do maja pa jih pripravlja za izhod iz brloga.

Medvedka ne gre takoj v napad, ampak včasih skuša človeka odvrniti od nadaljnjega približevanja z zastraševalnim pristopom, ko se dvigne na zadnji nogi in grozeče renči in rjove.

Postavljanje na zadnje noge še zdaleč ne pomeni, da bo medved napadel, kot je zmotno prepričana večina ljudi. Ponavadi hoče medved potencialnega »napadalca« prestrašiti in odgnati. Če mu to ne uspe, pa lahko gre tudi v napad.

Medved je spretna in hitra žival. V skoku se lahko požene kar nekaj metrov daleč in teče s hitrostjo tudi do 50 kilometrov na uro.

Napade, ko se čuti ogroženega. Medved nikoli ne napade človeka zaradi lakote kot svoj plen ali iz hudobije, pač pa samo v stiski, ko se počuti skrajno ogroženega. Medvedka pa tudi, če domneva, da človek ogroža njene mladiče.

Medved napade takoj samo, če se mu človek tako tesno približa, da prekorači določeno kritično tolerančno razdaljo (pri vsakem medvedu drugačna).

Kje lahko srečamo medveda? Največ možnosti za srečanje je v visokokraških gozdovih dinarskega dela Slovenije in njihovem obrobju. Čeprav razmeroma redko, je zato še najbolj verjetna možnost srečanja z medvedom na gozdnatem prostoru, ki leži vzdolž slovensko-hrvaške meje med pogorjem Notranjskega Snežnika in Javornikov ter Nanosa in Hrušice na zahodu in severozahodu, za avtocesto Logatec – Novo mesto na severu in cesto od Novega mesta do Črnomlja na vzhodu. Precej manjša verjetnost za srečanja je na obrobju tega prostora kot v Brkinih in okrog Slavnika, v Trnovskem gozdu in Idrijskih gorah, v severnem delu Suhe krajine, na Gorjancih in v Beli krajini.

Naj do srečanja sploh ne pride – preventiva

Izogibanje terenu, kjer vnaprej vemo, da lahko srečamo medveda ali celo medvedko z mladiči, je zagotovo najbolje. Vsako srečanje z medvedom, še posebno z medvedko, ki vodi mladiče, je lahko nevarno.

Bodimo hrupni: Če se že gibljemo po terenu, kjer je možno srečati medveda, bodimi glasni (glasen pogovor, žvižgi, petje, zvončki, …), da nas bo na daleč slišal in se nam umaknil. Medved zelo dobro sliši, glasovi ga opozorijo na bližino človeka in običajno se umakne.

Če opazimo samega mladiča se mu ne približujmo, saj je njegova mati gotovo nekje v bližini. Nikar se ga ne dotikajmo, božajmo ali celo poskusimo prijeti, saj bo medvedka v takem primeru takoj napadla. Če je medvedek videti zapuščen, obvestimo Zavod za gozdove Slovenije, naj preveri, kaj se z njim dogaja.

Ponoči svetimo: V temi je dober odganjalec medvedov tudi močna baterijska svetilka.

Če nas spremlja pes, ga imejmo na povodcu, saj bi ta medveda lahko izzval k napadu.

Kaj pa če ga vseeno srečamo?

Če žival zagledamo od daleč in nas medved ni opazil, počakajmo da nemoteno nadaljuje svojo pot, nato pa se čim prej in čim bolj neopazno ter brez sunkovitih gibov umaknimo – v nasprotno smer, seveda.

Bližnje srečanje:

– Ob bližjnem srečanju se žival lahko čuti ogrožena.  Mirno obstanemo in se počasi umikamo nazaj.

– Nikakor ne smemo narediti gibov ali glasov s katerimi bi hoteli žival preplašiti, ker se lahko čuti ogrožena in zato napade.

– Tudi sunkovito poganjanje v beg ni dobro. Umikamo se počasi in brez sunkovitih gibov, šele potem, ko smo že v večji razdalji in nas ne vidi več, lahko tudi stečemo.

– Če pa žival že napade, je situacija zelo nevarna in ni receptov, kako si rešiti življenje.

Sunkovito poganjanje v beg ali plezanje na drevo je neumno dejanje, ker utegne takšno ravnanje v medvedu sprožiti nagon zasledovanja, pri teku in plezanju pa je medved dva do trikrat hitrejši in spretnejši od človeka.

Kaj storiti po srečanju?

Obvestimo Operativno komunikacijski center 112 ali Policijo 113. Od tam obvestijo Zavod za gozdove Slovenije.

Hvala Tonetu Lesniku za vse te informacije o medvedu.

Še bolj podrobne nasvete najdete v knjižici Srečanja z medvedom.

Foto: Wikipedija