Kofi Annan optimistično pravi, da je v Siriji po kakšnih trinajstih mesecih zavladalo nekaj premirju podobnega. Če je verjeti njegovemu poročilu, je prvič vsaj za ped popustil tudi predsednik Asad.
Je še možna “normalizacija” ?
Seveda je Annanov optimizem kot skoraj vse, kar o Siriji izvemo zadnje leto, utemeljen na skopih in nezanesljivih podatkih. Ampak navsezadnje predsedniku kaj drugega kot vsaj droben znak dobre volje niti ni preostal. Po Putinovi zmagi na ruskih predsedniških volitvah se je začasno polegla potreba po protizahodnjaški retoriki v Kremlju, za katero je bila Sirija ravno pravi poligon. Zato tam nekaj časa morda ne bodo brez vprašanj blagoslovili vsake oslarije sirskega režima. V stiski, zdi se, da v večji kot Rusi, so že nekaj časa tudi drugi Asadovi zavezniki Kitajci. Če naj bi bili videti vsaj približno verodostojni v svojem zaklinjanju, da jim gre zgolj za sirske ljudi, si predsednik res ne more privoščiti, da bi še enkrat, kot že tolikokrat doslej, govoričil o dialogu, deloval pa s težkim orožjem.
Morda obstaja še druga plat iste medalje. Doslej je res uspešno ohranjal svojo premoč, ki jo je posebej impresivno razkazoval v Homsu in drugod, vendar je opozicija kljub svoji razcepljenosti in nejasnemu profilu nanj kar naprej izvajala pritisk. In kar je najhuje, preostali svet je imel vseskozi občutek, da se “tam daleč” dogaja nekaj grdega. Če se bo krhko premirje po Annanovih notah obdržalo vsaj nekaj časa in se bodo novice iz Sirije, ki sicer nikoli niso bile zares v prvem planu, postopoma zreducirale na poročila o lokalnih praskah čisto ob koncu “dogodkov iz sveta”, bo Asad že blizu cilja.
Na mnoga leta?
Cilja, ki ga opazno zasleduje kar nekaj zadnjih mesecev. Rusi pa s svojimi velikimi gospodarskimi interesi v “njegovi” Siriji z njim. Nihče si ne dela več utvar, da si bo okulist, ki je po naključju oziroma zaradi avtomobilskih eskapad svojega brata postal predsednik, lahko povrnil sloves “dobrega diktatorja”. Verjetno so za vselej minili časi, ko se je lahko prikazal v belem svetu in so ga kar prijazno sprejeli. Vendar se mu nemara posreči pristati vsaj v položaju, v katerem je bil po prvi zalivski vojni več kot desetletje Sadam Husein. Z njim so res strašili otroke, mu radi požugali in včasih proti njemu simbolično vojaško posredovali, toda na svojem ozemlju je lahko s trdo roko gospodoval enako kot poprej. Morda celo bolj. Asad se je očitno že kmalu po začetku arabske pomladi odločil, da je bolj ali manj popolna oblast doma ob asistenci ruskih prijateljev in za ceno mednarodnega izobčenja veliko boljša od druge možnosti, ko bi si moral svoje pristojnosti deliti z drugimi. Sedaj o kakršni koli delitvi kajpak ne more biti več besede.
Če mu načrt spodleti, bo lahko zadovoljen z usodo svojega tunizijskega kolega. Ampak glede na vse dvome, ki so se nakopičili ob prejšnjih zahodnih posredovanjih na Orientu, njegove možnosti za uspeh vsej njegovi krutosti navkljub sploh niso majhne.
Foto: Wikipedia
