Med človekovimi pravicami in naslednjim gulagom

Če so v Sloveniji glasovi o človekovih pravicah, ki da jih prinaša Družinski zakonik, po odločitvi ustavnega sodišča vsaj za odtenek postali bolj tihi, se zakonik kot celota s strani zagovornikov še vedno prodaja, kot tista magična rešitev, ki bo po eni strani popravila krivice, ki se godijo istospolnim in po drugi strani ne bo povzročila nobenih novih krivic.

Celotna javna razprava, kolikor jo je sploh bilo, se je do sedaj vrtela večinoma okoli pravic otrok, za katere je skrb upravičena. V vsem tem času pa je bila očitna odsotnost razprave na temo, kaj pomeni praktična izenačitev heteroseksualnih zvez s homoseksualnimi zvezami.

Cela vrsta ljudi iz različnih strok trdi, da izenačevanje dveh tako različnih zvez ne pomeni nič posebnega in  nima nobenega vpliva. Tako trdijo pravniki, psihologi, varuhinja človekovih pravic in tudi izjava Akademije za demokracijo. Da ne omenim niti predlagateljev zakona.

Preganjanje  zagovornikov poroke med možem in ženo

Takšna izenačitev, ki je sedaj narejena samo v enem zakonu, to je v Družinskem zakoniku, bi s sprejetjem na referendumu postala norma tudi za kopico drugih zakonov in ravnanj. Še sedaj ne vemo niti to, katere zakone bo potrebno spremeniti in v kakšni meri. Zato bi se bilo potrebno vprašati, kako bo takšno izenačevanje različnih zvez vplivalo na bodočo podobo Slovenije.

Čeprav je v Sloveniji občutiti močno odsotnost razprave tudi na to temo, nam tuji zgledi in izkušnje kažejo, da je to pomembno vprašanje. Pri tem se lahko opremo na izkušnje iz drugih držav, kjer so takšne izenačitve že naredili.

V Veliki Britaniji so leta 2009  v časopisu Sunday Telegraph naredili anketo, po kateri so ugotovili, da se na tisoče katoličanov v službah boji, da ne bodo dobili napredovanja in to samo zaradi tega, kar so zagovarjali poroko med možem in ženo. Eden od petih je na delovnem mestu doživel nasprotovanje, polovico pa jih je trpelo zaradi določene vrste preganjanja na delovnem mestu.

V tistem času so bile medicinske sestre, javni delavci, delavci karitativnih socialnih organizacij, posvojitelji otrok, policaji, učitelji in tudi otroci po šolah odpuščeni ali pa jim je bilo zagroženo z legalnimi akcijami in delovnimi ukrepi in vse to samo zaradi zagovarjanja njihovih stališča. V veliki večini primerov so bili to ljudje, ki so zagovarjali stališče o poroki med možem in ženo.

Ko izenačevanje zvez vodi v naslednji gulag in v rasizem

Dodatne probleme, ki jih prinaša izenačevanje homoseksualnih zvez s hetereoseksualnimi zvezami so zaznali tudi v ZDA. Komentator Dr. Jeff Mirus se  v reviji Catholic Culture sprašuje o tem, kako homoseksualne poroke vodijo do naslednjega gulaga. Komentator razvija misel, da zagovarjanje odpovedi homoseksualnemu načinu življenja in nasprotovanju homoseksualnim porokam, pelje do kriminalizacije takšnih ravnanj in to vse v imenu svobode. In prav to je laž, ki bo povzročila naslednji gulag. Komentator kot rešitev tega problema vidi v masivni osebnostni reformi, ki lahko prepreči naslednji gulag.

Vendar to ni edino opozorilo takšne vrste. Da ima izenačevanje dveh takšnih svetov velike posledice na družbo, praktično tektonske premike v družbi, nas opozarja izjava iz začetka letošnjega leta, ki so jo v ZDA pripravili anglikanci, katoličani, evangeličani, judje, luteranci, mormoni in binkoštniki, skratka, različne verske skupnosti v ZDA.

Po njihovem bo razlikovanje homosekselnih zvez s heteroseksualnimi zvezami povzročilo, da bodo posamezniki in organizacije, ki bodo to počeli, obravnavani s polnim arzenalom kaznovanja s strani države in s pritiski, ki so sicer rezervirani za rasiste. Takšni konflikti bodo samo bolj pogosti in  močnejši, kolikor bolj se bo uveljavljalo homoseksualne poroke in kolikor bolj se bo izenačevalo homoseksualne zveze s hereroseksualnimi zvezami. Takšno ravnanje države in takšni zakoni bodo samo omogočili večjo legitimnost za pobude, ki bodo na različne načine kaznovale tiste, ki branijo poroko med možem in ženo.

Omejevanja demokracije, ki se že in  se še bodo dogajala

V primeru izenačevanja različnih zvez bo država od posameznikov in tudi  od verskih organizacij zahtevala, da bodo morale sprejeti, da so homoseksualna dejanja enaka heteroseksualnim dejanjem. Osebe in organizacije, ki se bodo  postavile za svoja prepričanja, se ne bodo strinjale, zato bo nastal konflikt z državo.

Takšna omejevanja demokracije se namreč v ZDA že dogajajo povsod tam, kjer so uzakonjene homoseksualne poroke. Država New Jersey je ukinila davčne olajšave metodističnemu pavilijonu, ki so ga uporabljali za poroke in to samo zato, ker niso hoteli izvajati homoseksualnih porok. Država San Francisco je ukinila pomoč organizaciji Salvation Army v višini 3.5 milijonov dolarjevin to samo zato, ker le-ta ni vključila v svojo shemo ponudb tudi zavarovanj za homoseksualno poročene zaposlene. Podobno so v Portlandu zahtevali od katoliških dobrodelnih organizacij, da razširijo privilegije tudi na homoseksualno poročene, saj bi le v tem primeru vse te organizacije lahko še vedno dobivala denarno pomoč s strani države.

Takšni primeri neupravičena pritiska s strani države so zelo zgovorni. Na mestu je zato vprašanje, kaj se v bodoče še zna zgoditi in kakšne bodo posledice.

Posledice bodo na različnih področjih, saj sprememba definicije poroke ne bo spremenila samo enega zakona, ampak mogoče celo na tisoče naenkrat. Samo z enim zakonom bodo spremenjeni vsi zakoni, ki so povezani z zakonskim stanom, kot so diskriminacija pri zaposlovanju, vzgoji in izobraževanju, pri skrbi za ostarele, pri lastništvu in davki. Vse to bo zadevalo tudi organizacije, ki so dejavne v družbi, kot so zasebne šole, domovi za ostarele, dobrodelne organizacije, ki pomagajo ljudem in  druge.

Prikrajšani bodo tudi delavci, ki bodo sledili svojim prepričanjem, npr. psihologi in psihiatri, ki ne bodo pomagali homoseksualnim parom. Podobno bodo lastniki primorani, da razširijo privilegije, ki so namenjeni poročenim, tudi na tiste, ki so istospolni. Določene organizacije bodo primorane sprejeti na delovno mesto tudi istospolno poročene, čeprav to ne bo  po volji organizacijam. Četudi bi vsi ti sprejeli, kar od njih zahteva država, je tu še nekaj. To je pomoč s strani države, ki bo odtegnila pomoč ali možnost sodelovanja na razpisih za tiste, ki ne bodo sprejeli homoseksualnih porok.

Tradicionalne družine in mi vsi kot celota bomo izgubili

Ko se v Sloveniji upravičeno poraja vprašanje, kaj tradicionalna družina izgublja, ter nam vsi po vrsti zagotavljajo, da ničesar, nam tuje izkušnje kažejo, da se izguba dogaja na različne načine. Ker gre za popolno spremembo kulture, kar za seboj potegne razumevanje sveta in vloge tradicionalne družine v njem, so spremembe lahko videti kot majhne, vendar bo njihov dolgoročni vpliv dejansko zelo velik. Prav to dejstvo pa je v popolnem nasprotju s tem, kar trdijo zagovorniki Družinskega zakonika, ko govorijo o človekovih pravicah in vplivu na družbi.

Zato je na mestu vprašanje, kako to, da predlagatelji v primeru izenačevanja niso prikazali nobenih negativnih vplivov. Oziroma, ali res ne premorejo strokovnjakov, ki bi to lahko naredili ali pa res premalo poznajo tuje izkušnje. Ali pa je celo možno, da so določene zadeve preprosto zamolčali.

Kakorkoli že gledamo na vse skupaj, za predlagatelje in zagovornike zakonika ostaja še vedno odprto vprašanje, kdaj, kako in na kakšen način nam bodo končno spregovorili tudi o vseh negativnih posledicah, ki jih s seboj prinaša Družinski zakonik.

Prav referendumska kampanija je dobra priložnost, da od predlagateljev in zagovornikov zahtevamo jasne, točne in nedvoumne odgovore na primere omejevanja demokracije, kot se dogajajo po svetu ter, kaj bo morebitna uveljavitev zakonika pomenila za slovenske razmere.

Foto: Družina