Nedeljski volilni večer sem preživel v volilnem štabu Milana Zvera. Kljub temu, da je bilo že jasno, da bo ta izpadel iz nadaljnjega boja za predsednika republike, med njegovimi podporniki ni vladalo žalostno vzdušje, niti nihče ni kazal pretiranega razočaranja. Občutek sem imel, da smo takšen rezultat na nek način vsi po tihem pričakovali.
Narodova boljševistična mentaliteta
Sedanja mentaliteta volivcev očitno še ne dopušča, da bi pogledali preko okvirjev več desetletnega boljševističnega pranja možganov in stopili na pot vrednot, ki smo si jih začrtali ob zori slovenske pomladi, razglasitvi naše samostojne države. Še več, del naroda jih tepta na vsakem koraku. Spomnimo se samo spornega kovanca za dva evra, na katerem sta bila upodobljena eden največjih partizanskih krvnikov našega naroda, komandant Franc Rozman-Stane in simbol političnega režima, ki je zaslužen za povojni genocid Slovencev, peterokraka zvezda. Slednja je bila tudi razlog spora letošnje državne proslave ob dnevu osamosvojitve. Nepojmljivo za demokratično razmišljujočega človeka je namreč, da bi simbol totalitarizma, ki je povzročil toliko gorja, sploh še kje bil prisoten v državi, razen v različnih zgodovinskih muzejih kot opomin, da se kaj takega ne sme več ponoviti. A očitno ne v Sloveniji. Pri nas so cenjeni diktatorji, kot so Josip Broz Tito, ki po mednarodnih raziskavah sodi med deset največjih serijskih morilcev vseh časov. Pri nas se odlikuje pravkar preminulega šefa tajne komunistične policije Tomaža Ertla, ki je preko tega organa sistematično kršil človekove pravice. Pri nas so žrtve povojnih pobojev v Hudi jami drugorazredna tema. Pri nas ni nič narobe, če si prvi mož države ob tem, ko mnogi stradajo kruha, v boljševistično aristokratski maniri privošči pregrešne letalske karte in državniške izlete, če njegove uslužbenke na račun davkoplačevalcev kupujejo tangice in ostalo spodnje perilo. In nič ni narobe, če si ta isti mož privošči debelo laž, da je zoper te ukrepal, čeprav ni sprejel odstopa odgovornega v njegovem kabinetu, ampak ga je samo premestil na drugo delovno mesto. Bodimo fer! Če obsojamo odgovorne škofe, da niso nič ukrenili s tem, ko so na primer pedofilskega župnika zgolj premestili v drugo faro, obsodimo tudi v tem primeru. Ampak to se ne bo zgodilo. Tip se pač nahaja na pravi strani. Še več, za vse njegove nebuloze ga bomo nagradili s tem, da se na volitvah uvrsti v drugi krog. Pa še to, zakaj tega človeka ni nihče vprašal, ali bo, če bo ponovno izvoljen za predsednika države, tokrat resnično ukrepal glede pregrešno zapravljivega življenja za časa prvega mandata? Ga kdo upa vprašati, ali bo ukrepal tako, da bo iz lastnega žepa pokril luknjo, ki jo je storil v državnem proračunu, kjer se nahaja denar državljank in državljanov Republike Slovenije? Od njega se zahteva samo preprosti odgovor: Da ali ne. Seveda pričakujem, da to potem tudi stori.
Kokainski cirkus
Temu človeku nasproti stoji protikandidat, ki je v prvem krogu zmagal. Ne morem si kaj, da se ne bi vprašal, ali imajo Slovenci res tako kratek zgodovinski spomin? Iz izkušenj bi si na vprašanje odgovoril pozitivno in k temu dodal, da je kriva tudi že omenjena zgoraj opisana psihopatologija v slovenskih glavah. Kako naj bi si sicer lahko razložil, da v prvem krogu zmaga nekdo, ki je v treh letih kot predsednik vlade državo zadolžil bolj kot je bila zadolžena v vseh dvajsetih letih njenega obstoja? Kako naj si razložim, da je bil na prvem mestu nekdo, ki je zaslužen za ogromen porast brezposelnosti v zadnjih treh letih, zraven tega pa je dejal, da bo iz mesta premiera odšel kot najbolj uspešen predsednik vlade v zgodovini Slovenije? Poleg tega pa se gre predvolilno kampanjo v nekem klovnovskem duhu projekta, v katerem se dobesedno norčuje iz majhnega človeka, ki ga je ravno njegova politika najbolj udarila po žepu. In ne nazadnje, da se na prvem mestu znajde človek, ki bi se moral, če bi imel kaj vesti, zaradi svojega vodenja vlade, od sramu pogrezniti v zemljo, tako pa le slabo leto po svojem padcu že ponovno triumfira in se kaže kot možni bodoči predsednik republike? Da ne omenjam suma njegove kokainske odvisnosti, ki jo je sicer zanikal, vendar nikoli svojih trditev ni dokazal.
Očitno je torej v Sloveniji normalno, da se podpira boljševike in klovne. Pri tem sicer omenimo, da v današnjih demokratičnih družbah boljševik ni nič večji klovn od realnega klovna. Da se takšen virus širi, je očitno tudi v statistiki, saj je kar 32 odstotkov volivcev SDS svoj glas namenilo Pahorju, sedem pa Türku. Enako tudi volivci Nsi. Pahorja jih je podprlo 20 odstotkov, skoraj toliko pa tudi Türka. V Nsi po neuradnih informacijah celo razmišljajo, da bi v drugem krogu podprli Pahorja, češ, da je manjše zlo od Türka. Sprašujem se, kakšna bo naložba stranke, ki se sklicuje na krščanske vrednote, v podpori kandidata, ki javno podpira splav, istospolne poroke in oploditev z biomedicinsko pomočjo.
Pa srečno v drugem krogu!
