Velikokrat sem se spraševal, zakaj imajo vsi slovanski narodi, četudi ne vsi v enaki meri, v osnovi isto težavo, za katero se zdi, da je ne bo mogoče nikoli premagati: da so podvrženi različnim stopnjam in oblikam avtoritarnosti – njihovemu pogostemu preziranju zakonitosti in korektnosti v ravnanju, vedenju in izražanju pa tudi to ne more do živega, in tako prepoznavni znak, da gre za človeka slovanskega porekla, ni le skoraj odvečnost zapestne ure in velikokrat tudi koledarja, ampak kakor da odvečnost večine koristnih in k pravičnosti usmerjenih pravil in zakonov.
Spominjam se, kako mi je kmalu po preselitvi v Avstrijo pravnik slovenskega porekla rekel, da imajo sodne oblasti v Avstriji težave tudi s Slovenci, pa ne zaradi slabega znanja nemščine ali sploh nikakršnega, saj je za to na voljo prevajalska služba, pač pa značilna posebnost, da je veliko Slovencev, ki imajo zaradi česar koli že opraviti s sodiščem zunaj meja svoje države, pripravljenih priznati »pravnost države« le, če se sodba izide v njihov prid, sicer pa so zelo hitri z obtožbo, da tudi Avstrija »v resnici ni pravna država«, ker v procesu niso izšli kot zmagovalci, ampak so bili obsojeni. Še bolj to velja za pripadnike slovanskih narodov iz pravoslavnega vzhoda, ki praviloma živijo v sistemu, ki bi ga zelo težko mogli imeti za vsaj formalno demokratičnega, njihove države pa so seveda zelo daleč od tega, čemur pravimo »pravna država«. Država seveda ni pravna že zaradi tega, ker ima svoj pravni sistem, ker ima sodišča in zavode za prestajanje kazni, saj imajo vse to, in še v večji meri, tudi vse diktature in tiranije. Pravnost države je v tem, da velja pravo ne le za vse obtožene enako, temveč tudi za samo državo in njene oblastne in upravne institucije. Pravnost države je tako določena po načelni pravičnosti in od drugih vej oblasti, torej od zakonodajne in od izvršilne oblasti neodvisnega pravnega sistema, ki pa je vendar odvisen od prvotnega vira prava, pa naj bo to Bog, čigar zapovedi so osnova Božjega in naravnega prava, ali pa vsaj minimalni pravni in moralni konsenz, kakor je to v primeru sodobnega »pozitivnega« prava, ki nima vira zunaj lastnega aparata.
Šele precej pozneje sem videl logično povezavo in součinkovanje med dvema pojmoma, ki sicer izvirata iz istega besednega korena v latinskem jeziku: auctor – s pomenom: začetnik, stvarnik, pobudnik. Iz te besede je izpeljana tudi druga ključna beseda: auctoritas – s pomenom: moč iz ugleda in priznavanja, ki ga uživa kak človek ali pa kaka človeška instanca (cerkev, država, ideologija, gibanje ipd.). Bistvo resnične avtoritete je v moči vplivanja na vedenje in ravnanje posameznika ali skupine ljudi ali tudi vsega naroda ali celo vsega človeštva, ki zato ne potrebuje nobenega instrumenta ali ukrepa siljenja, kaznovanja ali celo suženjske prisile. Resnična in polna auctoritas – avtoriteta tako more biti samo v tem, ki je resnični auctor – začetnik, stvarnik vsega, kar obstaja in kar živi, tako tudi človeka – torej Bog! Bog pa more del svoje izvirne in polne avtoritete prenašati tudi na posamezne ljudi in na njihove ustanove, kakor piše krščanski oznanjevalec Zac Poonen iz Bangalorja: »Bog je najvišja instanca v univerzumu. O tem ni nobenega dvoma. Bog pa tudi prenaša svojo avtoriteto. Vlada, starši, starešine v skupnosti itd. razpolagajo z avtoriteto v družbi, doma in v krščanski skupnosti. Krščanska skupnost ni, kakor mnogi menijo, demokracija, v kateri je vsakdo neposredno odgovoren le Bogu. Ne. Gospod je postavil voditelje v Kristusovo telo, ki naj se jim podrejamo in jim sledimo. To je Božja volja, kakor jo Pismo tudi jasno uči.«
Resnična Kristusova cerkev je torej samo tam, kjer so se verniki pripravljeni iz lastnega spoznanja in volje podrediti avtoriteti, ki jim je od Boga postavljena, kar pa ne pomeni, da je treba človeško avtoriteto slepo ubogati. Pismo samo nas uči tudi to, da je treba človeško avtoriteto preverjati, namreč z Božjo besedo. Povsem drugačna pa je slika pri velikih cerkvah, ki so zgodovinsko in aktualno močno prepletene z oblastjo sveta in tako tudi z duhom tega sveta. Tam se vedno glasneje slišijo zahteve po »reviziji« svetopisemskega nauka, kar ti glasovi utemeljujejo z »demokratizacijo« cerkve, ki naj sledi demokratizaciji svetne države. Tako naj bi o verskih resnicah, tudi tistih osnovnih, odslej glasovali, jih torej sprejemali ali pa zavračali verniki sami. Najnovejše »dovoljenje« za blagoslavljanje greha iz Rima – ko je že prej bilo sprejeto v vseh večjih cerkvah iz reformacijske tradicije, kaže, kako se tudi najvišji cerkveni voditelji danes uklanjajo zahtevam ljudi, ker so že davno obrnili to, kar je apostol Pater govoril: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem« (Apd 5,29) – in danes v teh cerkvah velja, da se je treba ljudem bolj pokoravati kakor Bogu.
Dejstvo pa je, da se je tisti del »demokracije«, ki se nanaša na svobodo posameznika in skupin zunaj državnega aparata, ki ga je tako mogoče sprejeti tudi v luči evangeljskega nauka, uveljavil le tam, kjer se je ohranila pripravljenost za prostovoljno podreditev resnični avtoriteti Boga in nato tudi delnim avtoritetam ljudi, ki so to prejeli iz prve in izvirne Božje avtoritete. Kjer te pripravljenosti ni, tam pride nujno do pojava, ki ima sicer isti besedni koren auctoritas, in vendar s povsem drugačno izpeljavo in pomenom: avtoritarnost. In to je razlaga, zakaj nobena religija in filozofija, razen Jezusovega nauka, ki v tem smislu ni religija in ne filozofija, ni mogla privesti do take stopnje človekove državljanske svobode, dostojanstva in nedotakljivosti, kakor se je to zgodilo predvsem v tistih deželah, kjer je prišlo do vsaj delne vrnitve k pristnemu evangeliju, čemur zgodovinsko pravimo »reformacija«, v manjši meri pa tudi tam, kjer prevladuje rimsko katolištvo. Ne obstaja pa nobena država, v kateri prevladuje vzhodna (pravoslavna) teologija, še toliko manj, kjer prevladuje islam, in še dosti manj tam, kjer prevladujejo mnogoboštvena poganska verstva. In tudi v katoliškem in reformiranem delu sveta, kjer posamezniki in tudi krajevne in nacionalne cerkve vse bolj odpadajo od resničnega Kristusovega nauka, brez kakega delovanja od zunaj, padajo stebri tega, na kar sta bili Evropa in Amerika tako ponosni. Ko danes ukrajinski avtoritarni predsednik Zelenski izsiljuje denar in orožje na Zahodu, in se sklicuje na »obrambo evropskih vrednot«, med katerimi naj bi bila na prvem mestu prav demokracija v smislu človekove državljanske svobode, postaja iz tedna v teden bolj smešen in ga morejo jemati resno samo še politični voditelji najnovejše generacije, ki na prostem trgu dela sicer ne bi dobili nobene zaposlitve, kakor je to zadeto povedal nemški novinar in oznanjevalec Kristusa Peter Hahne. Kjer zamira veljava avtoritete, se namesto nje uveljavlja avtoritarnost, ki je le evfemistični izraz za diktaturo.
Avtoritarnost je tako samo beseda za pohabljeno avtoriteto. Avtoritarnost je treba dokazovati in izkazovati, jo tudi izsiljevati, medtem ko resnična avtoriteta vsega tega ne potrebuje. Rad ponavljam, ker je tako poučen, spomin na ustanovitelja in nekaj časa – dokler so ga potrebovali – ravnatelja guštanjske gimnazije dr. Franca Sušnika, ki je bil obdarjen z resnično avtoriteto pravega pedagoga in vzgojitelja. Nikoli ga nisem slišal, da bi povzdignil glas. Dovolj je bilo, da je molče stopil na hodnik, in v vseh treh nadstropjih je zavladala spoštljiva tišina. Tisti pa, ki so sicer v smislu ponarejanja govorili o demokraciji, a so v resnici vladali avtoritarno, torej diktatorsko, so morali kričati, groziti, zapirati ljudi in jih trpinčiti, jih moriti celo zunaj njihovega lastnega pristranskega sodstva. A profesor Sušnik je bil katoliški kristjan, in ker tega ni hotel odložiti, so mu odvzeli mesto ravnatelja ustanove, ki je bila njegovo delo, grozil pa mu je tudi »dachauski proces«, ki bi se utegnil končati z ustrelitvijo, saj so ga nacisti kot zavednega Slovenca res odpeljali v taborišče Dachau, njegovo »izdajstvo« pa je bilo v tem, da se je od tam vrnil sicer z uničenimi stopali, a živ… Tako je delovala »avtoritarna svoboda« novih gospodarjev. Rešil ga je poseg komunista na višjem mestu, ki je bil njegov dijak – tudi take lepe izjeme so obstajale.
Zac Poonen konča svojo svetopisemsko misel o avtoriteti Boga in avtoriteti, ki jo Bog prenese na ljudi z besedami: »Nihče Bogu ne more v resnici služiti, nihče sam ne more biti duhovni voditelj, če v svojem življenju nima izkušnje podrejanja samega sebe…«
Vinko Ošlak, Celovec, 10.03.24
Slovanski narodi imajo težavo z dojemanjem pravne države verjetno zato, ker je večina njih vso zgodovino živela v nedemokratičnih avtoritarnih ali celo totalitarnih državah. Tam pravo ni veliko pomenilo, vse je bilo odvisno od samovolje vladajočih.
V tej točki se Slovani pomembno ločimo od Germanov, ki so povsod daleč pred nami, zaostajamo celo za romanskimi narodi.