Avtor: Uroš Urbas. Trditev je zelo pristranska, ampak empirično preverjena: od osamosvojitve lahko spremembe v Sloveniji izpelje samo leva vlada. Spremembe družbenih podsistemov, ki jih predlaga desna vlada, kot dokaz o nevarnem neoliberalizmu na nož sprejmejo sindikati, šolniki, univerza, kulturniki, novinarji, zaskrbljeni civilnodružbeniki … A ironija usode je, da bo morala zelo neoliberalne spremembe izpeljati prav leva vlada. Če ji spodleti, bomo jedli travo. In čeprav jo bo premierka Alenka Bratušek imenovala solata, bo še vedno imela videz trave, okus po travi, barvo trave in hranilno vrednost trave.
Poigrajmo se najprej z možnostjo, da se premierka Alenka Bratušek in njen finančni minister odločita, da varčevanje ne pelje več nikamor in da Slovenija spet potrebuje deset milijard na leto. To pomeni, da si moramo samo za tekoče potrebe spet izposoditi dve milijardi. Ampak tu imamo letos še 1,7 milijarde zapadlega dolga, ki ga moramo refinancirati (prihodnje leto novih 1,8 milijarde …). Potrebnih milijard za sanacijo bank ne omenjam. Seveda lahko leva vlada spet zavzame stališče, zadolžimo se za nove štiri milijarde evrov, pa četudi po obrestni meri sedem odstotkov, samo da preživimo to leto. Ampak pomislite: lani smo samo za obresti plačali 632 milijonov evrov, letos je za obresti predvidenih 714 milijonov. V dveh letih torej za obresti namenimo 1,35 milijarde. S tem denarjem bi lahko brez posojil sami zgradili ali TEŠ 6, ali 14 pediatričnih klinik, ali pa imeli za pol leta bruto plač v javnem sektorju … Tako pa nimamo niti drobtinice za kakšno investicijo.
Torej ostanejo ukrepi.
Da je treba spraviti nepremičnine na trg, kjer bo povpraševanje določilo tržne cene, se končno vsaj verbalno zavedajo tako bankirji kot podpisniki koalicijske pogodbe. To je ukrep, ki bo kratkoročno še poslabšal bilance bank, je pa nujen za dolgoročno oživitev gradbeništva.
Da bo treba katero podjetje kmalu prodati, je že jasno, kajti nova vlada bo le tako lahko kredibilno tuje posojilodajalce prosila za posojilo. Med prednostnimi privatizacijami leve vlade omenjajo Telekom, morda celo Petrol. Še bolj kot potreba po denarju bode v oči, da vlada ne more upravljati državnega premoženja. Državna podjetja so prišla v domeno lobističnih skupin in pridobljene rente so pripravljeni braniti do zadnjega diha.
Ampak ključno in za prihodnost države nadvse pomembno vlogo bo leva vlada morala opraviti pri vzpostavljanju novega poslovnega okolja. V krizi smo izgubili 70 tisoč delovnih mest, samo v gradbeništvu se je število zaposlenih zmanjšalo za 36 tisoč. Ne slepimo se, da je ta delovna mesta možno spet dobiti nazaj. Večinoma so izgubljena za vedno. Ne slepimo se, da lahko ljudem na zavodu neskončno dolgo plačujemo nadomestila za brezposelnost. Novih služb v Sloveniji brez korenitih sprememb ne bo. Treba se bo čim prej posloviti od upa na pomoč države in začeti ustvarjati. In tu pridemo do duha pokojnega Miltona Friedmana in njegovega zavzemanja za vitko državo, minimalno vlogo države v gospodarstvu in liberalni kapitalizem. Vloga močne države bo vedno bolj kopnela. Delovna mesta bodo ustvarjali podjetniki.
Strici iz ozadja lahko ta proces upočasnijo, verjetno ga tudi bodo, ampak ustaviti ga ne morejo. To je sicer slaba novica, tako zanje kot za nas, ampak v perspektivi še vedno slabša za strice.
Vir: Finance